Skoraj nekoliko presenečen sem ugotovil, da se znajo popoldanske obveznosti in želje kot neke vrste puzle sestaviti v povsem sprejemljivo sestavljanko. Komaj sem Živo oddal v šoli, že sva se dobila z Robertom in odpeljala do Planine pod Golico. Večerni Španov vrh je bil ravno pravšnji cilj. Za prijeten klepet, nekaj miganja in seveda hitre zavoje po smučišču navzdol.
 |
| Večer |
A komaj sva stopila na vrhu stopnic na sneg, že naju je presenetilo trobljenje s ceste. Opazil naju je Tomaž, ki se je ravno vračal s svoje ture. Danes je imel večerne obveznosti, zato je moral biti zgoden. Še ko je odpeljal, se nama je smejalo. Odrinil sem kovanček v režo za prostovoljne prispevke, potem pa stopil za Robertom v breg.  |
| A da še nisva na vrhu ... |
Hoja je bila v redu, nič prenaporna, postanki pa takšni, ravno pravšnji. Za izmenjavo besed, misli, prijazne pozdrave tistih, ki so nama prihajale naproti. Prihajale? Skoraj neverjetno, toda srečevala sva same pohodnice, planinke, smučarke. In ravno danes je moral Tomaž domov, sva se muzala. Robert ga je celo na ves glas poklical.  |
| Zmorem! |
Toda kaj, ko je bil verjetno že doma, v mislih na sestanku. Škoda. Hotela sva mu le dobro. Pred nama je bila še zadnja strmina, predlagal sem, da jo napadeva kar naravnost in Robert se je seveda strinjal. Brez težav sva se vzpenjala, na uravnavi ob zgornji postaji žičnice seveda potegnila še tistih nekaj metrov do najvišje točke.  |
| Car ... |
Ko sva se nekaj nižje začela pripravljati na spust, sta šla mimo … seveda dve pohodnici. Hja, upala sva, da ima Tomaž vsaj na sestanku kakšno zanimivo sogovornico. Zavoji po smučišču so bili takšni, kot se zagre. Hitri, lovila sva zadnje sledi dnevne svetlobe in z zavijanjem mimo posameznih kopnih delov pripeljala še brez lučk do izhodišča.  |
| Pred spustom |
Več kot zadovoljna. Že sva na parkirišču delala načrte za naslednje dni, novica, da je znova možno z avtodomom naokoli, je odprla tako veliko možnosti.
Ha, ha... 😀😎
OdgovoriIzbriši