Čez Marin hrib

Tako spotoma je bilo. Na poti proti domu, postanek, sprehod do že tolikokrat obiskane Gobovice. In še malo naprej. Se mi je le nekako zdelo prijetno, da se malo zmigaš za začetek dneva. In ugotoviš, če kosti že kaj škripajo, če te mišice še držijo, če je korak še vsaj malo prožen. Seveda pa je bil razlog tudi drugje. 

Kapelica

Nekaj skritih zakladov, ravno prav za začetek dneva. Ne toliko, da bi se prevzel, pretegnil, ne toliko, da bi tekel na vso moč. Parkirišče na prvem ovinku, le malo nad Oranžerijo, me je presenetilo. Zasedel sem zadnje mesto, torej je prijetni vzpon res zaželen cilj. Zložen pohod po znani stezi, z rahlim obvozom do Mengeške koče. 

Jutranje pregrinjalo

Še prej kratek postanek pri kapelici, od tam se preko travnikov vidi prav do doma. Grintovci so bili še odeti v puhasto pregrinjalo. Sonce se je ravno kobacalo nad njimi na nebesni svod. Koča je še spala, ko sem stopil mimo osličkov na pot proti Rašici. Med brskanjem po gozdu in ugotavljanjem, katera je tista prava smrekica, me je presenetilo lomastenje po gozdu. 

Sonce

Srna? Medved? Ali zgolj kakšen navdušen jutranji gobar. Skok preko električnega pastirja, steza me je popeljala preko travnika na katerem so se pasli konji. Vzpon na neizraziti Marin hrib, nato pa mimo Magarovnika do razcepa poti. Z njega sem se le rahlo vzdignil, do zadnjega današnjega zaklada. 

Dan se je naredil

Časa ni bilo več tako veliko, pa tudi sicer sem imel neko svojo računico. Zato sem pogledal pot naprej in se z mislijo … »drugič« … obrnil. Vračal sem se po isti poti, mimo konj, ki sta se še vedno mirno pasla in ju nisem pretirano zanimal. Osličkov, od katerih je eden zaspano legel na tla. 

Zaspanec

Po cesti, sedaj asfaltni, zaviti. Mimo gostilne, pod gradom. Z rahlim obvozom do križa. Ne ker bi hotel moliti. Temveč enostavno zaradi razgleda na Mengeš. Saj je že vredno, tako, za dušo. Še nekaj korakov, zašpilil sem klobaso, zadovoljen. Dan se je prav lepo začel.

Nad Mengšem

Žmitkov špc

Saj Žmitkov špc ni ravno neka gora. Bolj skalni balvan. Vendarle pa je vreden vsakega obiska. Zaradi pogledov, družbe, dneva, ki je potem, ko se vrneš s tega, uro dolgega sprehoda, vendarle nekako bolje izkoriščen. Tokrat sva se na razglednik odpravila skupaj z Ajdo. Dan se še ni povsem prebudil, pobočja vršacev so bila še temna. 

Jutro nad Jezerskim

Storžič bolj na zahodu pa je rahlo zardel dal vedeti, da bo lep dan. Stopila sva mimo cerkve na prečno pot proti igrivemu potoku, kolovozu, kjer spomladi poganja lapuh, pozdravila kmeta, ki je že pridno pripravljal vse za delo novega dne. Izginila v gozd, sam sem skočil zdaj levo, zdaj desno. 

Pogled proti domu

Iskal gobe, pa razen nekaj lisičk, zraslih prav sredi poti, nisem našel prav nič takšnega, kar bi dajalo zaupanje, da je užitno. Ajda je hodila naravnost, zmerno, saj se nama prav hudo spet ni mudilo. Še nekaj malega vzpona, prišla sva v bolj kamniti svet, že je bila pred nama skala, najin vrh. 

Virnikov Grintovec

Lestev, dosti boljša od tiste, po kateri sem se vzpenjal ob prvem obisku pred leti, naju je dvignila do vrha. Pokukal sem, če je vpisni list še tukaj, potem pa sledil Ajdi do najvišje točke. Pozdravil sem Virnikov Grintovec, rahla meglica se je vlekla preko njegovega temena. Pomahal znanim kucljem nad Kokro, seveda tudi Storžiču tam v daljavi. 

Ajda na vrhu

Kamniti zid nad Ravensko in Makekovo Kočno je kot vedno zbujal občudovanje. Še hitra fotografija rdečih bunkic šipka, potem pa sem hitel za Ajdo proti lestvi. Med hojo proti Žmitku naju je na robu poti presenetila žaba. Nekaj časa je pozirala, da bi jo ujel v skoku, pa seveda ni bilo misliti. 

Žaba

Svetloba se je prelila preko skalnega zidu, z občudovanjem sva pogledala ta nekoliko čarobni prizor. Spet sva bila pri potoku, še vedno je skakal čez majhne skalne pregrade, nadaljevala mimo cerkve navzdol. Mene je čakal moped, Ajdo odhod v termalne kraje na krajši dopust. Srečno pot …

Svetloba se je prelila

Z mopedom čez prelaze

Saj vem. Hoditi naokoli, tako ali drugače z močjo svojih mišic, je najbolje. Toda včasih, za dušo, je lepo sesti tudi na dvokolesnika, ki te z motornim pogonom ponese kot veter preko zavitih gorskih cest, mejnih prelazov, krajev, ki ti budijo spomine. Z Robijem sva se kar nekaj časa usklajevala, cesto, po kateri sva hotela so nama zaprli, zato je bilo treba najti drugo primerno pot. In sva jo. 

Ljubelj

Sam sem sicer vedel, da bo vožnja ob meni, katerega Aprilia je bolj moped kot pravi motor, muka za pravega motorista. A saj je Robi to vedel, v brado sem si zagodel, da si je sam kriv, če je pristal na skupno pot. Na parkirišče v Tržiču sva prišla skoraj hkrati, vožnja proti Ljubelju je bila za mojih 125 kubikov prva prava preizkušnja. 

Sele

Seveda je šlo, nič ni bilo treba porivati ali trepetati, če bom ostal sredi klanca. Vendar pa z zelo zmerno hitrostjo, takšno, da se je bilo brez skrbi možno ozreti na pobočja pod Begunjščico, razmišljati o Bornovi poti, pogledovati proti Košuti. Postanek za fotografijo na naši strani predora, za pregled dokumentov na sosednji. 

Pogled s sedla Šajda

Nato pa spust v Avstrijo, po vseh ridah strmo navzdol. Na ovinkih ni bilo nikakršnega dirkaškega polaganja, zmernost in previdnost sta prevladovali. Malo za Borovljami sva se ustavila na počivališču ob cesti, tik nad manjšo mlakužo, tudi ribnik bi se ji lahko reklo. Nadaljevanje proti vasi Sele in po precej razrukani cesti navzgor do sedla Šajda. 

Sv. Krištof

Naredila sva nov postanek, za pogled na del prevožene poti, lepo dolino pod prepadnimi pobočji Košute in njenih vrhov. Spust navzdol na drugo stran je bil še bolj tresoč, cesto bi res lahko že obnovili. Nato pa vožnja ob Obirskem potoku proti Železni Kaplji, kjer sva zavila v smeri Jezerskega. 

Jezerski vrh

oklonila sva se sv. Krištofu ob poti in pogovorila z vedno bolj nasmejanim policistom na meji. Ter po postanku pri slatini končala na še bolj žlahtni kapljici v piceriji Kočna. Lepo preživeto popoldne, sva se strinjala, med tem, ko sva ubirala ovinke navzdol proti Preddvoru in Miljam. Zgolj še pomahala sva si v pozdrav …

Postanek v Kočni na Jezerskem

Znova Jakob

Jutranji Jakob je že klasika. Hiter vzpon zato, da se pospeši prekrvavitev in nekako pripravi na nov dan. Da se trdi sklepi zmehčajo, pljuča napolnijo s čistim zrakom. Da popustijo spone in se misli odlepijo od tal, poletijo nekam daleč. Da z višine opazuješ meglice, ki se lenobno vlečejo preko kotline, sončne žarke, ki počasi tipajo izza gora, pobožajo doline. 

Jutranji pogled

Da med starimi razbrazdanimi ostanki nekoč mogočnih dreves začutiš, kako majhen si. In skušaš uganiti, kdaj bo skozi zelene liste začela presevati svetloba. Seveda sem za vzpon izbral strmo pot, saj je prav, da telo dobi prave obrate. Vzpenjal sem se skozi gozd, samota me je objemala. Kot vsaka pot, prav vsaka strmina, se je tudi ta iztekla. 

Francijeva bajta

Pri Francijevi koči sem za trenutek postal, misli so mi spet ušle v čase, ko sem v prvih letih svojega življenja prišel sem gor na opoldanski spanec. Kako je bilo takrat vse drugače. Kdo bi si mislil, kaj se bo zgodilo čez deset, dvajset, petdeset let? Da bo vse drugače, cel svet kot takšen. Saj je vendarle že Jakob takšen, da se ob slikah izpred let zgolj še nasmehneš. Danes je koča na istem mestu, drugačna, lepša, toda veliko bolj samotna. 

Meglice

Stopil sem še nekaj korakov proti Iskri, koči ki ima že zgodaj odprta vrata. Niso me premamila. Za gozdnatim grebenom med Možjanco in Štefanjo goro je bilo še vse belo. Ljubljana in okolica sta se zbujali pod debelim meglenim pokrivalom. Mimo cerkve sem stopil navzdol. Saj ne, da me ne bi vleklo naprej. Toda prav je, da si človek postavi neke meje. In se nauči, da se jih tudi drži. 

Storžič in Zaplata

Spuščal sem se, ubiral znane poti, kot bi mignil sem bil nad Podakom, tam zavil proti senčnici Josipine Turnograjske. Nekdo je ugotovil, da imajo določene točke posebno energijo. Povabil k njenemu zbiranju tudi druge. Ki slučajno pridejo mimo. Sam sem imel energije zadosti, stopil sem navzdol, do avtomobila. Cel dan je bil še pred menoj.

Senčnica Josipine Turnograjske