Španov vrh

Sneg je pobelil tudi bregove nad Planino pod Golico. Navdušeni zapisi o vijugah s Španovega vrha so me seveda pritegnili. Grem pogledati še sam, sem si rekel, potem, ko nisem dobil nobene družbe. Navdušenje je sicer nekoliko ohladila omemba vetra, kamenja, trave. 

Uborna snežna odeja

Toda kaj, mogoče bo pa vendarle čisto užitno. Sem se tolažil dokler nisem parkiral na robu smučišča. In videl, da snega res primanjkuje, očitno ga ni padlo prav veliko. Posamezni šopi trave so štrleli iz beline, sledi predhodnikov so nekje zarezale do dna. Nisem se pretirano spraševal, ali je snega padlo tako malo ali pa ga je zgolj polizala prezgodnja pomlad. 

Srednja postaja

Vztrajal sem navzgor, si skušal zapomniti mesta, kjer bi večji kamen lahko pustil neprijeten odtis na masi. Prišel do uravnave pri srednji postaji, del poti je bil okovan v led. In nato zagledal vršno pobočje. Veter je sneg odpihnil, obdržal se je zgolj v kotanjah, obetal kolikor toliko zvezne prehode. 

Na vrhu

Vzpel sem se po desnem robu, zavil do vrha žičnice, smuči pustil tam. In peš nadaljeval nekaj metrov do vrha. Razgledal sem se, sonce je ravno dobro pogledalo izza grebenov Stola. Naredil nekaj fotografij vseh strani neba. Razmišljal o tem, kod navzdol. Ugotovil, da druge možnosti kot tam, koder sem hodil navzgor, niti ni. 

Vzhod

Še nekaj trenutkov sem užival v samoti, nikogar ni bilo daleč naokoli. Previdno sem izbiral zavoje, preskakoval iz kotanje v kotanjo. Na uravnavi sem naredil širok obvoz, nato pa nadaljeval naprej navzdol. Uspešno, brez da bi snemal smuči, sem pripeljal do pobočja nad srednjo postajo. 

Pogled

Tu veter ni bil tako močan, pravega mraza pa tudi ni bilo. Tako je hitro kaj zaškrtalo. Nisem se preveč oziral na to. Zavijal sem naprej, pozdravil par, ki se je šele vzpenjal. Naredil še nekaj lepih zavojev. Vse do zadnjega, tik ob avtomobilu. Ob pomanjkanju snega … vendarle čisto užitno.

Zgornja postaja pred veduto Karavank

Triangel

Nekaj snega je zapadlo v preteklih dneh, zapisi o bolj ali manj dobrem smučanju, končno novica, da je možno s Triangla privijugati vse do avtomobila. Saj je bil že čas, bi lahko rekel. Kajti zima je bolj skopa s snegom, sploh nad priljubljenim Ljubeljem ga ni bilo … nič. Sedaj pa končno dovolj. No, skorajda. 

Pogled proti Ljubelju

Ni mi preostalo drugega, kot da grem popoldan preveriti, če so novice točne. Malo me je sicer skrbel veter, ki je že okoli domače hiše mršil grive dreves. A upal sem na najboljše in na Ljubelju zadovoljno ugotovil, da o vetru ni ne duha, ne sluha. In kar je bilo še neprimerno bolj pomembno. Sneg očitno res je. 

Na servisni poti

Ni ga prav veliko, sem in tja niti ni pokril malo večje skale. Toda kdo bi sedaj gledal na malenkosti. Komaj sem dobro začel s hojo, ko je mimo mene pripeljal teptalni stroj, sredi prve strmine pa mi je nasproti prikorakala četica osnovnošolcev, ki je športni dan preživela na snegu. 

Vrtača

Zavil sem na servisno pot, sredi nje prehitel smučarja, ki je komaj lovil svoj dih. Nadaljeval proti vrhu nekdanjega smučišča, se mimo koče zapodil v zadnjo strmino. Včasih je malo zapihalo, pa ne preveč. Že je bila pred menoj zadnja strmina, vršni greben, znani zavoj, ki je ob pomanjkanju snega edina možnost. 

Vrh Triangla

In seveda vremenska postaja, ki zadnja leta tako verno pošilja v svet podatke o vremenu, skupaj s sliko. Ustavil sem se, razgledal, poslal novico o sebi v svet. Shranil nekaj neponovljivih trenutkov. Za čase, ko snega ne bo (več). Naredil sem prve zavoje, nadaljeval navzdol. 

Pogled na Begunjščico

Včasih je res malo zaškrtalo, pa ne preveč. Zgolj toliko, da je dalo vedeti, da bo prav, če zapade še kakšen centimeter. Vijugal sem navzdol, po servisni poti, mimo koče Vrtača, proti parkirišču. Pripeljal sem se prav do avtomobila, kaj bi si sploh še lahko želel več. Sedaj bo prav, da novo sneženje odebeli snežno oddejo.

Senčna stran Alp?

Pivo in preste

Spet je bil četrtek. Dan poprej je po hribih nametalo nekaj snega, toda tisti, ki so ga šli preizkusit so poročali, da brez prave podlage za smučanje skorajda ni uporaben. Hm. Kaj torej? Nekaj zavojev nad Ljubeljem, ki jih je kazala kamera, naju ni prepričalo, Tromeja z dobro ponudbo na vrhu pa vsekakor. 

Na začetku

Pri prijatelju je bilo treba malce podžgati navdušenje in že sva se peljala proti Sovčam. Seveda je pot ob klepetu hitro minila, na parkirišču se je prostor za še enega štirikolesnika dalo dobiti brez težav. Priprave in stopila sva na sneg, prvi koraki. Smeh ob mojih težavah, nekateri deli opreme res kličejo po novem. 

Med vzponom

Nadaljevanje je kljub temi razkrilo, da je na nižjih delih smučišča padal dež, velike kopnine ob robovih so bolj dišale po pomladi kot začetku zapoznele zime. Pod nama so bili luči vasi, nad nama zvezdno nebo. Sem in tja je malo popihalo, prav hudega pa ni bilo. Danes se nama ni nikamor posebej mudilo, hodila sva zložno, na začetku strmine lovila pobegle srenače enega od vzpenjajočih. 

Teptalni stroj

Lučk je bilo kar precej. Tako tistih, ki so se šele vzpenjali, kot tistih, ki so se že spuščali. Na najhujših vzponih so bile v novi sneg začrtane bolj položne poti, brez težav sva jim sledila navzgor. Mimo je priropotal teptalni stroj, pri zajetjih se je strmina unesla. Vedno bolj je pihalo, ušel sem malo naprej, zadnji zavoj, luči restavracije. 

Tam sem na toplem počakal prijatelja, seveda je tudi on zmogel vzpon. Pivo in preste so bile kmalu na mizi, ravno prava stvar, da se volja povrne, telo odpočije, navdušenje nad vzponom poleže. Saj je bilo vendarle treba še navzdol. Pripravila sva se, ušla vetru. 

Uspelo je

Zavoji so pokazali, da je novi sneg za uvijanje ravno pravi. Vse drugačen kot ledene plošče, ki so vožnjo krojile pred enim tednom. Brez težav sva odvijugala navzdol, zadnji zavoj naredila na ledeni uravnavi pred spodnjo postajo sedežnice. Navdušena, zadovoljna, kaj pa drugega.

A samo za en pir in presto sem se trudil?

Tromeja, seveda!

Spet je bil čas. Da v tej, s snegom za enkrat skopi zimi stopim na smuči. S Tomažem sva se odpeljala proti Korenskemu sedlu, preskočila tam na senčno stran Alp, nadaljevala po dolini Zilje do Podkloštra in Sovč nad njim. Tako znani kraji, obiskani velikokrat. Pa vendarle v njih vedno najdeš kaj novega, zanimiv detajl, pogled, misel. 

Teptalna stroja

Tako je bilo tudi sedaj, saj drugače niti ne more biti. Poti je bilo ob prijetnem klepetu skorajda prehitro konec. Že sva se po lesenih deskah prebila čez blatni del do snega. Nadela smuči in začela z vzponom. Teptalna stroja sta se ravno zapeljala po progi, zavila navzgor, njun hrup je počasi izginil za ovinkom. 

Med vzponom

Tomaž tokrat ni potegnil naprej, šla sva eden ob drugem, besede so postajale vedno bolj redke, mesto so jim jemali globoki vdihi. Čudila sva se, saj razen smučarjev, ki so že pripeljali navzdol, ni bilo nikogar. Šele čez čas so se pod nama pokazale lučke, ki so šle v isto smer. Toplota dneva je ojužila sneg, ga zvečer zamrznila. 

Restavracija

Na strmem pobočju je drselo. Sam sem uporabil srenače, bili so v pomoč. Nad nama je bilo zvezdno nebo, v dolini lučke. Zavila sva na pobočje nad zajetjem, nekoliko upočasnila korak. Bal sem se, da sem za Tomaža prepočasen. Še zadnji vzpon, zavoj, tik pred ciljno ravnino. 

No, saj nisva bila tako počasna ...

Teptalni stroj je ravnal progo ob otroški vlečnici, globoko pod nama so bile znova lučke ranžirne postaje. Še nekaj korakov in že sva stala pred restavracijo. Spogledala sva se, misli so bile enotne. V avtu naju je čakalo odlično pivo, tudi suha oblačila so bila tam. Pripravila sva se za spust, naredila še skupno sliko, nato pa zapeljala navzdol. 

Pred odhodom

Toda še pred prvim zavojem se mi je snela čelna svetilka, popravljanje mi je vzelo nekaj trenutkov, Tomaž je že oddrvel navzdol. Sledil sem mu, čutila se je utrujenost nog, na ledu je drselo. Na koncu, tik ob blatnem travniku sva bila znova skupaj. Saj je tako tudi prav. Kajti pivo sva morala spiti skupaj, drugače pač ne gre.

Skupaj

Spet na Humu

Hum je postal kar nekakšna stalnica ob obiskih Laškega. Saj je razumljivo. Markantni razgledni osamelec, ki se dviga nad gradom Tabor je seveda vreden obiska v vsakem letnem času, vremenu, družbi. No, tokrat je bilo sredi zime, vreme pisano, bil pa sem sam. 

Laško

Pomahal sem Savinji, ki je tekla v daljavo, mestu, ki se je to nedeljsko jutro še pretegovalo. Sam sem bil že povsem buden, vzpenjal sem se mimo gradu, ne prav zgoden, pa tudi pozen ne. Saj je bilo za ta dan predvidenega še toliko lepega. Srečeval posameznike, ki so se že vračali, prijazno smo se pozdravili. 

Grad Tabor

Zbiral slike za prijatelja, zanimale so ga prav posebne točke. Postal na vrhu, se razgledal, užival v miru in samoti. Pomahal sv. Krištofu tam na drugi strani, pozdravil tudi druge znance, nekaterih že kar predolgo nisem obiskal. Opazoval osamljene medle oblake na nebu, njihove nenavadne oblike. 

Na Humu

Sprejel hipno odločitev, da grem navzdol mimo preostalih vrhov tega triglava. Preproge resja so razveselile oko, suho listje spominjalo na minulo leto. Ob zavoju nazaj, v smer izhodišča, sem ubral spust naravnost proti cesti. Saj vendarle ni treba, da bi vedno hodil po isti poti, svojih sledeh. 

Sonce

Spuščal sem se navzdol, razmišljal o tem, kar je bilo, tem, kar še pride. Si skušal odgovoriti na vprašanja, ki si jih vedno postavlja zmedeni um. Šel mimo ljudi, ki so hiteli iskat duhovno hrano v cerkev, na drugi strani Savinje zavil na pot, stezo, ji sledil v gozd. Sem le hotel znova pozdraviti sv. Krištofa. 

Brazgotine

Hitel sem navzgor, čez suhe trave, pobožal lubje skuštranega drevesa, cerkev je bila tudi na nedeljski dan zaprta. Nato pa odšel navzdol, nabral nekaj zelenega teloha, ki ga je v okolici mogočne Perdihove bukve polno, za darilo, nasmeh na ustnicah, nekaj veselja, seveda. Saj je tega tako ali tako, kakor koli že obrneš, vedno premalo.

Sveti Krištof

Nad Šitom glava

Le kam? V s snegom tako skopi zimi? Vprašanje je bilo več kot na mestu, saj snega resnično primanjkuje. Pa vendarle nas je nekaj spodbudnih zapisov na spletnih mestih prepričalo, da je vredno poskusiti nad Vršičem. Saj končno, zakaj pa ne? 

Zarja

Ob obujanju spominov na dan pred leti, ko sva z Borutom dolgo pot naredila zgolj zato, da sva obrnila, smo videli tudi sami. Da snega res ni pretirano veliko. Da pa se bo vseeno dalo pripeljati navzdol. Kar je pri turnem smuku seveda najpomembnejše. Stopili smo na sneg, nadaljevali po mestoma kopni letni poti. 

Vršno pobočje

In se kar strinjali, da je za vzpon čisto spodobna možnost. Pod steno smo zavili v smeri našega cilja, nadaljevali po trdem vršnem pobočju navzgor. Hodil sem prvi. Ker se mi je leva stran ob skalah zdela boljša, sem tam silil do najvišje točke. Vse lepo in prav. Toda kam sedaj? 

Eksplozija svetlobe

Vrh je bil na drugi strani, med nami in njim pa neprehodni skalni greben. Levo se je trdo pobočje izgubljalo v prepadni steni, okno v snegu je kazalo, da se sneg topi, zmrzuje, topi. Sam nisem verjel, da je to res varna možnost prečenja, zato sem se spustil pod skale in jih po desni strani obšel. 

Mala Mojstrovka

Krajši vzpon, na vrh sem prišel sočasno s prijateljema. Pokušina dobrot iz nahrbtnika, čas za fotografiranje. Za skalnim valom na drugi strani doline se je pokazalo sonce. Eksplozija svetlobe. Naredili smo še sliko ali dve, skupni seveda, nato pa že lovili zavoje navzdol. 

Smuka

Pod steno smo prečili proti plazu, z nekaj sreče ujeli graben, ki je vse od vrha do njegovega izteka v skorajda kopnem spodnjem delu melišča imel zadosti snega. Nizali smo zavoje, enega za drugim, tik pred zaključkom smuke pazili na skalne mine. Teh je v zadnjem času res veliko. 

Proti Vršiču

Sneg jih ni prekril, med njimi smo uvijali previdno, kot bi tipali. Še zadnji zavoj, nato pa smo stali ob avtomobilu, se strinjali, da je bilo glede na dane razmere … odlično.

Znova na Tromeji

In sva šla. Tja proti Avstriji, čez Korensko sedlo, do Harta. Postanek za večerni sprehod, iskanje nekaj skritih škatlic. Tam na drugi strani Zilje. Nato premik do znanega parkirišča v Sovčah, kjer so tisti, bolj hitri, že prismučali navzdol. In naredili na parkirišču zadosti prostora, da sva našla primerno mesto. Se pripravila in stopila po progi. Do prvega ovinka in nato naprej navzgor. 

Na izhodišču

Ura je bila pozna, svetlobe ni bilo več. V dolini so se že prižgale luči. Da je Tomaž hiter sem vedel. Da bo prej ali slej potegnil naprej tudi. Na prvi strmini sem mu še sledil, stopal navzgor, vedno bolj globoko dihal. Toda pred ovinkom je ušel naprej. Ko sem prišel do najbolj strmega dela sem videl pred seboj nekaj lučk. 

Tomaž

Kje je prijatelj, koliko pred menoj, nisem več vedel. Toda saj nisem ostal sam. Lučke pred in za menoj, posamezne so vijugale navzdol, švignile mimo in že jih ni bilo več. Strmina se je položila, stopal sem poleg snežnega topa, ki je sameval. Nekoliko višje, skoraj tik pred restavracijo, je teptalni stroj pripravljal vse za smuko naslednjega dne. 

Top

Postanek na zadnjem ovinku, obvezen pogled v dolino, videle so se številne luči, železniška ranžirna postaja pred Beljakom je bila kot vedno dobro razsvetljena. Zadnji koraki. Tomaž me je čakal, prijazno pripomnil, da je ravno dobro prišel. Ko bi mu le lahko verjel! Kratek razmislek, greva notri ali kar hitro nazaj navzdol, je bil rešen z ugotovitvijo, da naju tudi v prtljažniku čaka pivo. 

Teptalec

Pripravila sva se, odgnala po zgornji strmini, začela vijugati navzdol. Lučki sta nama kazali pot, proga je bila trda, mestoma ledena. Robniki na smučeh, ki bi jim le s težavo še tako rekel, niso prijemali. Pa je vendarle šlo. Skorajda brez postanka sva zavijala levo in desno do končne uravnave, do tam, kjer je bilo konec snega. In od koder je bilo le še nekaj korakov do piva, ki je čakalo prav naju.

Na vrhu

Pod Jančami

Načrt je bil zelo preprost. Grem pod Janče, tam lahko najdem dve škatlici, kot prvi seveda. Pogled na zemljevid je povedal do kam se bo dalo z avtomobilom, naprej navzgor pa nato kako drugače kot peš. Rečeno, strojeno. Od mesta za piknik sem stopal po makadamski cesti, ki je postajala vedno slabša, kolovoz, steza. 

Jutranji gozd

Kar nekoliko težko ji je bilo slediti, saj je preskakovala potok malo po svoje. Vsaj meni se je tako zdelo. Na srečo mi je smer kazala točka na zemljevidu telefona. Prva najdba je bila brez težav, v bližini nekakšnega spomenika. Človeški nečimrnosti? Ali zgolj posledica nekoliko zablodelega duha? 

Pot pod Jančami

Nisem se predolgo spraševal. Odšel sem naprej, navzgor, tja proti dnevu. Med hojo skozi borovničevje sem lučko lahko ugasnil, prišel je dan. Znova sem bil na cesti, pri čisto običajni skali ob poti našel še drugo škatlico. Seveda, brez težav. Toda kaj sedaj? Hm, časa je bilo še nekaj, izziv, da je treba prav do Janč za pravega planinca seveda ustrezen, gremo naprej. 

Puhaste rože

Nadaljeval sem po makadamu in hitro ugotovil, kje je odcep steze, ki pripelje do gostilne. Le še nekaj korakov … ko sem pred seboj, kakšnih dvajset metrov daleč, ravno pred ovinkom poti ... zagledal medveda. No, bolj medvedek, če bi bila bližje in bi se dvignil, bi si verjetno ravno gledala v oči ali pa bi moral sam še kaj spustiti pogled. 

Oblaki nad sončnim gozdom

Prav. Torej je bolj mladiček. Toda ... kje je potem mama? Očitno se zaradi mene ni prav veliko vznemirjal, umaknil se ni, sam pa sem izvedel hiter obrat in se umaknil nekaj deset metrov po poti nazaj. Toda presneto, hočem na Janče. Malo vpitja, ropotanja, glasno govorjenje po telefonu. In nato ponovni poizkus. 

Spomenik

Medo se očitno ni preveč vznemirjal, še vedno je bil tam. Legel je na tla, očitno nekaj grizljal in gledal v moji smeri. Imel sem vsega dovolj. Kot pravi lep pregovor. Pametni odneha. Predvsem pa odnese celo kožo. Zato sem se obrnil in jo mahnil nazaj navzdol. Prav na Jančah torej nisem bil, razlogi so bili bolj objektivne kot subjektivne narave, kaj se more. 

Skale

In slika? Pri prvem srečanju je bil fotoaparat varno v torbici, moj umik pa prehiter za kosmatega manekena. Podobno je bilo tudi pri drugem poskusu, saj sem glede na vse skromno znanje o tej živali verjel, da jo medved že veselo maha skozi gozd proti bolj mirnim koncem. 

Potok

Vsekakor zanimiva izkušnja, prvič viden kosmatinec v naravnem okolju. Med vračanjem sem vsekakor imel o čem premišljevati.