nedelja, 21. februar 2021

Kar je pomembno ...

Vsak si išče svoje cilje, mala in malo večja zadovoljstva. Nekaterim je dovolj kratek sprehod, drugi iščejo prave pustolovščine, epske ture, celodnevne ali celo več dnevne pohode po neznanih prostranstvih. Toda tako, kot je pustolovcu izziv nevarni svet prepadnih sten, belih širjav, prave divjine, tako je osemdesetletniku lahko velik izziv, da s svojim rolatorjem prehodi nekaj deset metrov po bližnjem parku. Zadovoljstvo obeh je ob uspehu podobno. 
Razor
In velikokrat pozabljamo, da je samota v teh, z raznimi G signali prepredenem svetu, ko te novice, glasovi dosežejo kjerkoli že si, vedno bolj željena in iskana dobrina. Pa vendarle je prav v tehnološko izpopolnjenem svetu nasmeh prijatelja, partnerja, bližnje osebe še bolj pomemben. Prav nič drugače ni bilo to nedeljo, ko smo se odločili za bližnji, znani in velikokrat obiskani cilj. 
Prijatelji
Videti prijatelja po dolgem času, njegov široki nasmeh … neprecenljivo. Štirikolesnik smo pustili pri lovski koči, že ob prvih korakih sem ugotavljal, da je zgolj v nekaj dneh pobralo veliko snega. Nekaj skal je gledalo iz beline, prehod malo po začetku je bil zgolj še za silo zvezen. Z Urošem sva uhajala nekaj korakov naprej, ko je vodstvo prevzel Rok, pa smo ga komaj lovili. 
Gladki vrh
V Razorju smo po kratkem razmisleku, ali na »gladkega ali kosmatega«, odločili, da gremo najprej na prvega, potem pa morebiti še drugega. Na prehodih, v strmini pred uravnavo, je nekoliko drselo, zgolj toliko, da smo se spet lahko smejali. Da bi kdo dal kakšno pripombo čez špuro ali celo vrh kot takšen, ni bilo misliti. 
Rok
Nas je Borut takoj opozoril, da je Jelka iz Železnikov in domačini so na »svoj« hrib še kako ponosni. Še zavoj pri koči in že smo bili na meglenem vrhu. Veter je pihal kot za stavo, psi so mahedrali po zraku, komaj si jih uspel ukrotiti in stlačiti v nahrbtnik. Odsmučali smo navzdol proti sedlu med vrhovoma.
Presevanje
Tam smo kaj hitro sklenili, da se nam v takšnem vremenu ne da več nikamor, se spustili v Razor, pod Kosmatim vrhom naredili nekaj lepih zavojev. Potem pa po bob stezi oddrveli do avtomobila. Seveda z nekaj previdnosti čisto na zaključku. Zadovoljni? Seveda. Družba je tisto, kar res šteje.
Smuka na travniku pod Kosmatim vrhom

Ni komentarjev:

Objavite komentar