sobota, 25. julij 2020

Nauportus

Po dokaj mirni noči je zjutraj po avtu in domu tam v Bistri škrebljalo. Dež kar ni hotel ponehati, zato sem se ob vedno redkejših kapljicah vseeno spravil na kolo in odpeljal naokoli. Najprej do Vrhniških bajerjev, kjer so ribiči še pod dežniki čakali na dober ulov. 
Vrhniški bajer
Postal sem ob vodi, opazoval lokvanje in zadovoljno ugotavljal, da je dež že skorajda ponehal. Napoved se je vendarle uresničevala. Pa vode vseeno nisem imel zadosti, postal sem še ob Ljubljanici, opazoval reko, ki je lenobno tekla proti glavnemu mestu. Spet na kolesu sem se peljal do naslednjega bajerja, teh je okoli Vrhnike očitno več kot preveč.
Lokvanji
 Zaokrožil sem po kraju, zavil v smeri Horjula in pred njim porival kolo po močnati podlagi do roba razglednega travnika. Presenetil me je šotor, očitno se je tu nekdo naselil. Skozi Horjul sem peljal do Vrzdenca, še en vzpon, križ v spomin na kongres izpred časov so postavili na razglednem mestu. 
Na robu razglednega travnika
Vzpon do končne točke mi je popil moči, zaklad v goščavi pa pridelal nekaj prask. Spust nazaj do ceste, kolesarjenje do Stare Vrhnike in nato vzpon do Gadna, kjer sem ob vzponu spet dihal na škrge. Do partizanskega bivaka je bilo treba znova … seveda dol in nato nazaj gor. 
Križ nad Vrzdencem
Očitno je bila danes to moja usoda. Da bo kaj drugače do začetka Ajdovskega zidu si niti nisem mislil. Povsem izžet sem pribrcal po cesti, ki pelje proti Logatcu, do znanega mesta pri prvem stolpu. Povsem razumljivo vprašanje je bilo, kaj vse imam v svinčeno težkem nahrbtniku, če tam ni nič tekočega. 
Opomin
Sprehod ob zidu do zadnje točke in nazaj, s počitki seveda, je bil zanimiv. Spust nazaj do bajerja, kjer so verjetno nekoč kopali glino, pa mi tudi ni popil dodatnih moči. Vzpon na železno konstrukcijo, nato pa hvaležnost za prevoz pod Ljubljanski vrh. 
Okno ob Ajdovskem zidu
Prav do najvišje točke se ne da, jo je zasedla vojska z radarjem. Slovo od prijatelja, spust s kolesom navzdol, do Retja in enega od izvirov Ljubljanice. Od tam pa z zadnjimi močmi še do parkirišča pri Bistri. Lep dan je bil, utrujenost pa takšna, kot se za nekoga nekaj čez abrahama spodobi.
Retovje

petek, 10. julij 2020

Nova pot

Imel sem drugačne načrte. Pa me je potem vseeno potegnilo proti Jakobu, je le skorajda na dosegu roke, pa še poti so mi bolj ali manj znane. No, vsaj mislil sem tako. In bil navdušen, ko sem med vzponom zavil še do Pustega gradu, od tam pa nadaljeval kar naprej po stezici brez oznak. 
Ostanki Pustega gradu
Sprva niti nisem dobro vedel ali ne gre morebiti zgolj za smer, ki jo ob spustu uporabljajo gorski kolesarji. Pa se je kmalu pokazalo, da sta strmina in izpostavljenost za njih verjetno preveliki. Nič zato, nadaljeval sem z vzponom, se spraševal kam in kako bom prispel. Smer je bila kar prava. 
Očaki
Po skalnem grebenu sem z nekaj lepimi pogledi mimo znamenja prišel do travnika pod Francijevo kočo. Seveda navdušen, saj po tej poti nisem šel še nikoli. Bila mi je všeč, kar sam sebi sem dal obljubo, da jo še obiščem. Dolino je ožarilo sonce, le hribi so metali senco na vasi pod menoj. 
Znamenje
Mimo koče Iskra in cerkvice sem pripeljal svoje misli, hotenja, do vprašanja kam. Prvotni načrt, da zavijem navzdol, pohitim domov, mi nekako ni več dišal prav. In kot vedno sem poslušal srce, neko hotenje, ki je zahtevalo izpolnitev. Prvi koraki so bili še neodločni, dvoje najpomembnejših organov posameznika v rahlem sporu. 
Francijeva koča
Ko pa sem spet ujel pravi ritem, dvoma ni bilo več. Grem še na Potoško goro, saj se s travnikov pod vrhom vendarle tako lepo in daleč vidi. Misli o tem, kaj mi je tega treba bilo, so bile zgolj kratki prebliski, ki sem jih odgnal z zamahom roke. Znana pot se je kot vedno iztekla na vrhu, tega sem zgolj prečil, brez obiranja stopil na drugi strani navzdol. 
Dolina
Na Mihovih kopiščih je bilo res kaj videti, med spustom po travniku navzdol mi je pogled stalno uhajal v sončno dolino, daleč spodaj. Vse dokler nisem znova izginil v gozd, se spuščal proti Pristavi, prišel na cesto, sledil poti do senčnice naše prve pesnice. Od tam je bil le še kratek spust do avtomobila.
Senčnica