PROTI GARDI – 25.12.2015 – Ta zima je bolj čudne sorte. Snega ni nič, zato je seveda tudi smučanje med novoletnimi prazniki, na kar smo po tihem računali, odpadlo. Dekleti za vodno zabavo v kakšnih termah ali pohajanje ob obali morja nista bili, seveda pa je bila čisto druga pesem ob omembi Gardalanda. To sta ponavljali toliko časa, da sem končno le poiskal informacije, našel najbolj ugodno možnost in na koncu navdušil tudi prijatelje.
Božič je minil še v domačem okolju, zvečer pa smo pomahali babici in odpeljali proti Sežani.Tam smo natočili gorivo, nato pa z vožnjo nadaljevali mimo Trsta in sledili stari cesti proti Benetkam. S Petrom smo bili dogovorjeni, da se dobimo v kraju Palazzolo Dello Stella. Toda ko smo pripeljali tja, je edino sprejemljivo mesto, zadosti oddaljeno od hrupne ceste zasedal Peter, ki je očitno že spal. Malo sem bentil ob dvakratnem zavoju po parkirišču, nato pa odpeljal naprej.
Po slabi uri vožnje smo pripeljali do mesteca San Dona di Piave in na skoraj praznem parkirišču brez težav parkirali. Ura je bila pozna, kot bi mignil, smo spali.
IL CAMPANILE DI PERAROLO, GARDALAND – 26.12.2015 – Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Odšel sem do bližnjega zaklada, nato pa se mi ni dalo čakati, da do nas pripelje Peter. Kaj bo naš cilj, smo se tako dogovorili že prej. Peljali smo proti Trevisu in naprej do Vicenze.
Skozi predmestje smo sledeč navigaciji zapeljali v pobočja nad mestom in pri svetišču Monte Berico ugotavljali, da je kraj v času božičnih praznikov pravi magnet. Gneča je bila vse naokoli tako velika, da so promet urejali policisti. Ni se nam dalo drenjati. Pot smo nadaljevali skozi meglo, ki nas je danes spremljala že od jutra.
Malo pred ciljem se je pokazalo skupaj s soncem tudi upanje, da se prebijemo do jasnine. Pa temu žal ni bilo tako. Cerkev v Perarolu je bila sredi meglenega morja. Dekleta so ustvarjala zajtrk, sam pa sem se odpravil do mesta, kjer naj bi bila škatlica. Kar lep čas sem jo iskal, najprej sam, nato s pomočjo Maje.
Ob meni se je ustavil kolesar, katerega je očitno moje iskanje zanimalo. Po nekaj besedah, sem mu hitel dopovedovati, da italijansko ne znam prav nič. Pa mu to ni vzelo volje, še kar naprej je nekaj razlagal, sam pa sem ga čukasto gledal. Končno je spoznal, da ni pravega odziva in je odpeljal. Med tem se je pripeljal tudi Peter, ki se je pridružil iskanju in škatlico končno našel prav tam, kjer sem sam le malo prej zmajeval z glavo. Se zgodi.
Veseli smo bili prve najdbe, si od blizu pogledali še v meglo zaviti zvonik, nato odpeljali navzdol proti Vicenzi in po regionalni cesti v smeri Gardalanda. Zapeljali smo do glavnega vhoda, s Petrom sva skočila do blagajn in kupila sezonski zimski kartici, s katerima sva lahko brez plačila zapeljala na parkirišče. Tam smo naredili kosilo, vmes izpolnili potrebne formularje tudi za družinske člane in zgodaj popoldan odšli proti vhodu.
Po nakupu dodatnih kartic, smo se zapodili v notranjost. Kratek postanek pri jaslicah, nasmeh piškotkom pred podhodom in hitra odločitev za predstavo v gledališču. Tema je bila v božičnem času jasna in vnaprej znana. Manj pa seveda dejstvo, da je pred vhodom že nekaj deset metrov dolga vrsta. Pa ni bilo težav, mest je bilo veliko, že smo sedeli in bolj ali manj uživali.
Najprej v malce neumni predstavi dveh zaljubljencev, ki sta premetavala velike škatle v obliki daril in zabavala nekaj, kar je jokalo v vozičku. Nato pa v dosti bolj zabavnem poskakovanju Božička ter škratov na melodije prazničnega časa. Te so nam v ušesih odzvanjale še takrat, ko smo se znova znašli zunaj na hladnem.
Okoli Gardskega jezera je bilo tokrat celo hladneje kot pri nas doma, megle so se vlekle okoli jezera in le sem in tja je skoznje prodrlo sonce. Na vprašanje kam naprej smo hitro našli odgovor, akcija, pištole v roke in reševanje sveta ter še česa z uničevanjem raznobarvnih iskric energije.
Ramzes je ostal dokaj cel, nekoliko slabši rezultat prvega kroga pa je bil morebiti kriv, da je ena od sfing pred vhodom ostala brez glave. Himalamazon, 4D kino, nas je pretresel do kosti, zadeva vsekakor ni za tiste z občutljivo hrbtenico. Je bila pa vožnja z ladjico Corsair toliko bolj mirna.
Toda še preden smo zapluli v skrivnostne globine, sem vse skupaj nasmejal na vmesnem balkonu spusta v globino. Tam so nas hoteli slikati, sam pa sem na vprašanje o znanju angleščine zgolj odkimal z glavo, na vprašanje o znanju nemščine pa prepričljivo odgovoril – just a little bit. Poliglot, ni kaj.
Slikali se nismo, fotografa sta očitno hitro spregledala, da iz te moke ne bo kruha in se posvetila skupinici, ki se je v globine spuščala za nami. Seveda se ne bi spodobilo, da bi šel prvi dan mimo brez vlakca, ki te obrne na glavo in zavrti, da ne veš več, kje je spodaj in kje zgoraj.
Magic Mountain je bil preverjeno dober, nov film iz serije Scratovih dogodivščin v Ice Age pa nadvse zabaven. Pogreli smo se pri enem od ognjev na trgu pred Ramzesom, nato pa ob velikanski novoletni smrekici spremljali zaključno predstavo s petjem in značilnim božičkovim ho, ho, ho.
Današnji dan je bil končan, odšli smo na parkirišče in se tam obirali toliko časa, da je prišel varnostnik in prijazno namignil, da bomo morali oditi. S Petrom sva tako že sedela za volanom in čakala, da se gneča zmanjša, nato pa odpeljala na glavno cesto in proti kraju Lazise.
Tam sva parkirala na znanem parkirišču ob cesti, nekoliko naprej od pokopališča. Bili smo sami, vedeli smo, da je kraj dokaj miren, večer se je zaključil s tradicionalnim klepetom pred avtodomoma.
GARDALAND, SEA LIFE, LAZISE – 27.12.2015 – Zjutraj sem skočil na kolo. Kar malo žal mi je bilo, da se Peter ni odločil, da bi ga vzel s seboj, saj bi potem imel družbo. Peljal sem do Lazisa, zaokrožil po kraju in ugotovil, da imajo očitno tu v prednovoletnem času tržnice, nekakšen ostanek adventnega časa.
Pa Lazise ni bil izjema. Ko sem kolesaril proti severu, sem takšno predpraznično vzdušje lahko videl v vsakem kraju na svoji poti. Seveda brez postankov ni šlo, da bi se vpisal v dnevnik, sem moral splezati na drevo, kar kljub nizki višini niti ni bilo tako lahko, obiskal pa sem tudi skoraj pravega zmaja.
Časa sem imel dovolj, saj se je park odpiral pozno. Jezero je bilo mirno, temperature pa še vedno presenetljivo nizke. Končno sem obrnil in se vračal do našega parkirišča. Po zajtrku smo se odpeljali do lokalnega Lidla, ki je bil precej drugačen od naših z razkošnimi parkirišči. Ko je Maja nakupila potrebno, smo se odpeljali do Gardalanda, Peter pa je prispel le malo za nami.
Avtodoma sva postavila tako, da je bilo zagotovljeno, da bova imela sonce, če se bo to hotelo kaj pokazati skozi meglo. Pohiteli smo do vhoda, mimo piškotkov in dveh možakov, ki sta iz dud in piščalke izvabljala prave irske zvoke. Blue Tornado je očitno deloval, vrste ni bilo nobene, že smo bili tam.
Seveda v prvi vrsti drugače se ne spodobi. Peter je imel vrtenja dovolj, na Mammutu je bila čakalna vrsta že dolga, zato smo šli kar mimo. Znova smo pri Ramzesu streljali pisane pike in skušali doseči čim boljši rezultat, se zabavali ob drvenju po ledenemu kanalu v 4D kinu, potovali z gusarji.
V šotoru je potekala predstava, seveda smo jo hoteli videti. Sam nisem bil čisto nič navdušen. Pričakoval sem drsalno revijo, videl pa že nekoliko prežvečeno verzijo Madagaskarja. Pa sem se potolažil, ko smo z otroki po prihodu na sveži zrak ugotovili, da je Raptor začel delati.
Očitno se je segrelo dovolj, zaradi nizkih temperatur namreč ni delal ves čas. Med tem, ko smo se mi podali v čas dinozavrov in tam zaokrožili z očitno nezemeljsko ladjo, je Maja skuhala kosilo. Po njem smo odšli do Sea Life centra. Presenetila nas je dolga vrsta, ki pa se je na srečo hitro premikala.
Gneča zunaj je bila seveda garancija tudi za gnečo v notranjosti, pa smo vendarle vedno našli prostor pred akvarijem. Nič se nam ni mudilo, prebirali smo tablice s podatki o ribah, videli morske konjičke, hobotnice, meduze. Seveda je bil še posebej zanimiv tunel, ko so nad nami plavali morski psi.
In pa bazen, kjer so se preganjali tjulnji, njihovo igrivost smo opazovali najprej znotraj, nato pa tudi zunaj. Poganjali so se iz vode in uganjali norčije. Še zadnji akvariji in ogled dolgega filma o morju in njegovih zanimivostih, pa seveda onesnaževanju. Sledil je pouk o tem, kaj lahko vsakdo naredi, da bi bila narava okoli nas bolj čista, nato pa smo že skozi trgovino prišli do izhoda.
Ujeli smo vlakec, ki vozi po parkirišču, odpeljal nas je bližje avtodoma. Peter nas je že čakal tam, nič nisem opazil, kdaj so nas v SeaLife centru prehiteli. Tokrat nismo čakali na Luigija, še preden je prišel naokoli smo odpeljali do znanega parkirišča pri Lazisu in se odpravili v mesto.
Lučke so naredile vse skupaj praznično, stopili smo v lokalno cerkev in si pogledali jaslice. Stojnice po kraju so se zapirale, očitno smo bili za pravo dogajanje že malo prepozni. Vseeno so nam domačini na njih ponujali svoje dobrote, vsaj za pokušino, preden so skladovnice sirov in salam dokončno zagrnili.
V mandraču sem zaradi jutranjega iskanja lahko namignil, kam morata Peter in Maja pogledati, med tem pa sva z Živo labodom metala koščke kruha. Pridružile so se jim tudi race in včasih je nastal med pticami pravi špetir. Povsem slučajno smo ugotovili, da je odprta tudi mala cerkvica ob obali.
Notri so bile lepe jaslice, luči so se prižigale in ugašale, ko sta se menjavala dan in noč. Kar nekaj časa smo stali in jih opazovali. Dnevi so minevali, mi smo postajali zaspani. Je bil le razburljiv dan za nami. Odšli smo nazaj proti izhodu iz mesta, stopali do avtodomov in si zaželeli lahko noč.
GARDALAND – 28.12.2015 – Jutro in kolo sta moja stalnica. Tokrat sem jo mahnil na drugo stran, ob jezeru proti Peschieri, lepemu mestecu s tržnico. Pred časom smo tu že nakupili kup sadja po načelu naberi kar hočeš, cena je za vse enaka. Tokrat sem zgolj zakrožil po ulicah, se ustavil na razgledišču, nato pa zajadral v močvirje, ki leži blizu mesta.
Ob jezercu sem se prebijal skozi goščavo, dokler nisem prišel do široke ceste, ki je bila uradno še zaprta. Pa dejansko že dokončana, popeljala me je do krožišča, po glavni cesti sem poganjal pedala nazaj proti izhodišču. Dekleta so bila pokonci, kolo je znova romalo na prtljažnik, včeraj smo nakupili zadosti, zato smo se zgolj prestavili pred park, ki nas je gostil te dni.
Pa smo bili kar malo razočarani. Hlad teh dni je večino glavnih atrakcij prikoval v mirovanje. Tako smo zgolj stopali naprej in hoteli z obiskom ledene dobe dokazati, da nas nekoliko nižjih temperatur ni prav nič strah. Obisk Ramzesa in doseganje rekordov sta bila seveda blizu in logično nadaljevanje. Šli smo še na zabavne bobe, kjer smo se po umetni podlagi na zračnicah spustili v globino.
Dekleti, ki sta zadosti pogumni, sta se prepustili prostemu padu, pa nato kar malo razočarano zatrdili, da to le ni tisto pravo, padec je namreč prekratkega diha. Prav takšno razočaranje je bil Blue Tornado, saj smo bili za prvo vrsto prepozni, na sredi pa res nima smisla sedeti, saj ne vidiš prav nič.
Je bila pa zato toliko bolj zabavna vožnja z drugim bobom, dejansko seveda zgolj napihljivo zračnico. S Petrom sva tekmovala, kdo bo prej v izteku. Zmagovalec je trdil, da je bil bolj aerodinamičen, drugi pa mu je seveda odgovarjal, da mu je k hitrosti pripomogla predvsem večja teža. Nasmeh je bil seveda na obrazu obeh.
Počakali smo še Majo, da se je odpeljala navzdol, nato pa šli na gokard. Pretirane gneče ni bilo, s Petrom sva še ujela dvoje prostih mest, prejela nekaj pojasnil v italijanščini, ko pa sva le prebutasto gledala, pa še v angleščini. Že smo drveli v krogu, bilo je prav zabavno, seveda je zanašanje v ovinkih koga tudi obrnilo, da o manjših trkih ne govorimo.
Vse v žaru tekmovanja seveda. Za nama so se na progo podali tudi drugi, krožili so in se zabavali, lovili avtomobile s sukanjem volanov, tu je šlo zares, ni bilo tračnice, ki bi te vodila. Ko je gospa na drugem koncu proge tudi njim začela mahati s ciljno zastavo, smo se strinjali, da je bila to ena boljših zadev v parku.
Za umiritev živčkov smo posedli na počasni vlak, ki nas je popeljal po parku naokoli. Maja je znova odšla iz parka skuhati okusno kosilo, z dekleti pa smo se postavili v vrsto za Mammuta. Ko nas je ta premetal sem in tja po že tako znanih zavojih, smo šli pojest, nato pa ob vrnitvi v park žalostno ugotavljali, da so Oblivion očitno ravno znova zaprli.
Pa kaj smo si rekli in se napotili na čarobno goro, tej pa dodali menda prav tako čarobno hišo. Tako so vsaj trdila dekleta, meni ni všeč, zato sem se raje podal na drevo nad njo in si park pogledal še z visokega razgledišča. Ravno ko smo nad bolj otroškim delom parka zakrožili z muvijončki so se vrnili tudi Peter in njegovi.
Skupaj smo šli znova na Corsair, nato pa še dvakrat na Ramzesa, kjer smo znova podirali rekorde. Očitno se nam je trening že krepko poznal. Ura je bila pozna, pogreli smo se ob ognju in sledili zaključni predstavi, nato pa odšli do izhoda in se odpeljali v smeri Peschiere in Lonata.
Tam smo parkirali pred nakupovalnim središčem, še en avtodom v bližini je kazal, da ne bo posebnih težav. S Petrom sva se sprehodila pogledati, kaj tu sploh prodajajo. Ker sva prišla ravno pred zaprtjem, sva le vzela prospekt, in se vrnila na večerni klepet pred avtodoma.
LONATO, GARDALAND, VERONA – 29.12.2015 – Jutranja rekreacija me je popeljala pod mestom Lonato, priključil sem se kolesarski poti in ob njej iskal točke. Meglo sem pustil za seboj, sledi jasnine so me ujele na polju, kjer se je sredi njiv ob tabli z orisom poti očitno vse skupaj končalo.
Ni mi preostalo drugega, kot da se obrnem in odpeljem proti domačim krajem. Torej parkirišču, kjer je trenutno stal naš dom. Dekleta so komaj vstala, zato smo se dogovorili, da skočim še kanec poti proti severu, potem pa se dobimo v mestu. Tako sem tudi naredil, zaokrožil in v centru Lonata, tik pred cerkvijo čakal nanje.
Bile so (skoraj) točne, pokukali smo v cerkev, nato pa čez mestni trg stopali proti gradu. Šele, ko smo se začeli vzpenjati, me je prešinilo, da mi je mesto nekam znano. Udaril sem se po čelu, šele takrat se mi je namreč posvetilo, da smo tu res že bili pred nekaj leti, ko smo naredili krog po severni Italiji.
Grad je bil tudi tokrat zaprt, kar pa nas ni preveč razžalostilo. Pogled na mesto in okolico je odtehtal ceno vzpona. Kamenje za našimi hrbti naj pa še kar stoji, zanesljivo ni toliko zanimivo, da bi se ga splačalo oblegati. Sam sem bil s kolesom pri avtodomu prej, po bregu navzdol je šlo le hitreje kot peš.
Ko sem se vrnil iz trgovine, kamor me je premamila ponudba v katalogu, so bila tudi dekleta že nazaj. Odpeljali smo se do Gardalanda, še danes smo se želeli zabavati v parku. Peter se je od nas za krajši čas ločil, šli so ob jezeru, saj so imeli adrenalinske zabave zadosti. Mi pa seveda ne.
Še posebej dekleti sta bili še vsi zagreti, predvsem Živa je na vsak način hotela na Oblivion, črno luknjo, v katero strmoglaviš z višine. In ker je bil dan toplejši kot pretekli, smo lahko upali, da nam ta podvig uspe. Takoj smo videli vrsto, ki niti ni bila predolga, torej zadeva deluje. Super.
Pomikali smo se proti začetku in gledali, da smo pristali v prvi vrsti. Dvig visoko v zrak, malo po ravnem in že smo viseli navzdol. Nekateri za nami so tistih nekaj sekund prestrašeno vreščali, nato pa smo že strmoglavili v globino. Nekaj zavojev in vsega je bilo konec.
Seveda nismo hoteli zamuditi niti sekunde zabave, že smo bili pred Raptorjem in se čudili, ker ni bilo nobene gneče. Z divjim Rexom smo se po tirnicah spustili kar dvakrat, nato pa odšli na predstavo, pri kateri je že znani čarovnik risal podobe v peskovniku. Mi smo njegovo ustvarjanje spremljali na platnu pred sabo.
Zanimivo. To bi bilo res škoda zamuditi. Ko so luči gledališča ugasnile, smo šli počasi naokoli, ugotovili, da na Oblivionu ni skoraj nikogar in se tako pustili še enkrat pretentati za padec v črno luknjo. Nato pa naš obisk parka počasi zaključevali s prvima vrstama Blue Tornada in seveda prijaznimi konjički na starinskem karuzelu.
Peter nas je počakal na parkirišču, skupaj smo odpeljali do bližnjega kraja Castelnuovo del Garda, kjer so sosedovi pri lokalni trgovini obnovili zaloge, midva s Petrom pa obiskala obzidje gradu nekoliko nad krajem. Z vožnjo smo nadaljevali do Verone, kjer me je navigacija peljala precej po svoje.
Na koncu smo predvsem sledeč moji pameti pripeljali do počivališča za avtodome. Strah je bil odveč, prostih mest je bilo še nekaj in oba s Petrom sva lahko parkirala. Res pa se je parkirišče hitro polnilo. Večerni sprehod do mesta je bil seveda nujen, novoletne lučke, ki ga naredijo posebej čarobnega, so vabile.
Mimo bližnjih mestnih vrat smo šli po mestu do trga pred Areno, nato pa občudujoč obzidje okoli nje. Zavili smo v ulico za pešce, očitno glavno nakupovalno ulico, saj so bile trgovine prestižnih znamk in astronomskih cen še odprte, firbcev pred izložbami pa po naši presoji dosti več kot kupcev v njih.
Ko smo prišli do glavnega mestnega trga, smo še malo zaokrožili, nato pa obrnili in se počasi vračali proti avtodomom. Hoje smo imeli za ta dan že več kot zadosti. Dan je bil kar naporen, še malo smo poklepetali, nato pa utrujeni pristali vsak na svojem sanjskem kraju.
VERONA – 30.12.2015 – Zjutraj sem še pred prvimi sončnimi žarki krožil po okolici mesta. Načrt sem si postavil že dan poprej in po začetku pri stadionu sem mu prav natančno sledil. Bicikliral sem mimo cerkve San Zeno, nato pa čez mostova Ponte Cantina in Ponte Garibaldi peljal v stari del mesta.
Kratek postanek pri stolnici in že sem se po stopnicah vzpenjal do gradiča svetega Petra, od koder je čudovit pogled na mesto in okolico. Vredno je bilo vsake stopinje v breg. Pa očitno še nisem imel dosti, nadaljeval sem z vzponom do obrambnega obzidja in škatlice La Rondella, nato pa se dokončno obrnil navzdol.
Zaokrožil sem po predmestju, nato pa čez Ponte Navi prišel znova v center mesta in se počasi vračal do avtodoma. Malo pred njim sem srečal Petra in družino. Danes so jo mahnili malo po svoje. Mi pa tudi. Z Majo in Ajdo. Živa je očitno omagala in tako ostala v avtodomu.
Stopali smo po poti prejšnjega večera, šli proti mestu, zavili ob reki in tam hitro rešili uganko. Skozi mesto, točneje ob njem, smo stopali vse, dokler nismo prišli do Piazze della Erbe. Tam se je veliko dogajalo. Stojnice so bile po celem trgu. Vse od menda domačih izdelkov do kitajske robe.
Mi smo stikali naokoli, predvsem Ajda, ki je iskala darilo za prijateljico. Ko smo nekaj kupili, smo se po glavni nakupovali ulici, katero smo sicer raziskali že prejšnji dan, napotili nazaj proti Areni in našemu domu. Toda še prej smo na eni od stojnic kupili tople nogavice, ki bodo zmrznjeni Maji pomagali v hladnih dneh.
Ko smo se vrnili do avtodoma, sem skočil na kolo in se odpeljal do še enih izmed številnih mestnih vrat. Tam sem rešil nalogo in prav dolgo brskal, kje bi bila škatlica. Pa je nisem našel, tako da sem na koncu odpeljal do druge, upajoč, da se mi bo med potjo kaj posvetilo.
Pa se mi ni, sem pa po vrnitvi še enkrat preračunal dobljene podatke in takoj ugotovil, kje je napaka. Sedaj sem škatlico našel hitro in to v zidaku, katerega sem že prej držal v roki. Le pogledati sem ga moral bolje. Maja je imela kosilo pripravljeno, presenetili pa so nas Peter in družina, ki so se odpeljali.
Kot so povedali, so jih premamili ugodni nakupi v enem izmed outletov. Tudi prav. Mi smo v miru pojedli, nato pa odpeljali v smeri Vicenze, Travisa in Trsta. Po poti smo naredili le krajši postanek, da sem si malo pretegnil noge, nato pa z vožnjo nadaljevali vse do Sežane. Tam smo zavili do parkirišča pod Lenivcem in ob občasnem rukanju burje, kar mirno zaspali.
LENIVEC, POT DOMOV – 31.12.2015 – Zjutraj sem še preden so dekleta vstala odšel po poti do sedelca in tam nato, ker poti enostavno nisem našel, nadaljeval proti vrhu malo po svoje. Razgledna ploščad visoko nad dolino je navdušila tudi mene. Sem naredil nekaj fotografij, užival v sončnem vzhodu.
In kar lep čas brskal med kamenjem, da se je končno prikazala želena škatlica. Navzdol sem šel še bolj po svoje, sledeč stezicam sem prišel skoraj točno do avtodoma. Dekleta so sedaj res že morala vstati. Odpeljali smo nazaj do Sežane, zavili na avtocesto in peljali proti domu. Bil je silvester in imeli smo še nekaj načrtov.
Odleteli smo ... |
Megleni zvonik |
IL CAMPANILE DI PERAROLO, GARDALAND – 26.12.2015 – Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Odšel sem do bližnjega zaklada, nato pa se mi ni dalo čakati, da do nas pripelje Peter. Kaj bo naš cilj, smo se tako dogovorili že prej. Peljali smo proti Trevisu in naprej do Vicenze.
Vrh je v jasnini |
Srečanje s prijatelji |
Gardaland |
Želje se uresničijo |
Darila |
Jojmene, Božička so zaprli! |
Jaslice |
Piškotki |
Predstava |
Trg pred Ramzesom |
Morska pošast |
Zaključna predstava |
Obsijana smrekica |
GARDALAND, SEA LIFE, LAZISE – 27.12.2015 – Zjutraj sem skočil na kolo. Kar malo žal mi je bilo, da se Peter ni odločil, da bi ga vzel s seboj, saj bi potem imel družbo. Peljal sem do Lazisa, zaokrožil po kraju in ugotovil, da imajo očitno tu v prednovoletnem času tržnice, nekakšen ostanek adventnega časa.
Megleno jezero |
Zmaj |
Garda |
Drugi dan Gardalanda |
Snežak |
Premagali smo Ramzesa |
Transformacija |
Sea Life |
Je pravi? |
Koralni greben |
Vesele preznike |
Pred jaslicami v Lazisu |
Detajl jaslic |
Meglena Peschiera del Garda |
Vožnja z bobom |
Blue Tornado |
Maja med spustom |
Dirkanje |
Katera bo prej? |
Ja, tam sem te prehitela ... |
Mammut |
Dekleta |
Kam je pa Božiček ušel? |
Aha, tukaj je! |
Kdaj bo že konec te megle? |
Obrat |
Lonato |
Župnijska cerkev |
Križ |
Znova smo ostali pred zaprtimi vrati |
Oblivion |
Klovn |
Blue Tornado |
Sladkosnedi |
Piškotki nasvidenje |
Zvezda pred Areno |
Via Mazzini |
Jutro |
Porta del Ponte Pietra |
Verona |
Ajda pred Ponte Vittoria |
Tržnica na trgu del Erbe |
Jaslice |
Dva vesoljska turista pred Areno |
Vodomet |
Vrh Lenivca |
Jest |