Prvič po levi

Petič. Letos. Jaz. Roman prvič v tej zimi, Tomaž seveda … po moje je že nehal šteti. Smo se znašli na Ljubelju, komaj nekam stisnili avto in se zapodili navzgor. Skupaj, eden ob drugem, proga je zadosti široka. Vse do koče Vrtača, kjer je pred plazom Roman upočasnil. Razumljivo. Prvič, pa zdravstvene težave v preteklosti. Treba je začeti počasi in zložno. 

Roman in Tomaž

Pomahal nama je, naj potegneva naprej, on naju počaka na Zelenici. S Tomažem sva se zagnala navzgor, jaz po špuri, on bolj naravnost, malo po svoje. Skupaj sva prišla na servisno cesto, nadaljevala do Zelenice in šibala proti sončnemu vrhu. Tomaž je malo namigoval na to, da je pred nama luknjačica. Nenavadno milo, glede na siceršnje razburjenje ob tej vrsti alpske divje »živali«. 

Na plazu

Verjetno je bil spol bistven. Verjetno. Mene ni ganil, ravno sem ob hoji čez luknje na špuri bentil, kakšne ji bom napel, ko se je nenadoma na začetku strmine obrnila in se hodeč po celcu vračala mimo naju. Jaz sem godel v brado, minister Tomaž pa nič. Hitro sva bila na zadnji vzpetini, v soncu. Kdo bi si mislil! Dan se res daljša. 

Malo pod vrhom

Na vrhu nikakor nisva bila sama, prostora za to, da sva se pripravila na spust pa je bilo vseeno dovolj. Pri sosedih na severni strani je vztrajalo megleno morje, daleč spodaj, nad dolino. Roman je po telefonu kljub ponudbi, da ga počakava, sporočil, da je bilo hoje do Zelenice za prvič dovolj. Se vidimo tam. 

Megleno morje

Tomaž je določil smer, spustila sva se na levo progo, prič sem to zimo smučal po tej strani. Roman naju je res čakal na Zelenici. Z njim sva odsmučala navzdol po progi, Tomaž je prečil pobočja Šentanca in po deloma solidno, deloma malo manj odličnem snegu privijugal navzdol. Spustili smo se po plazu, zavili čez plazovino do Vrtače in v slogu klasikov belih strmin odvijugali proti izhodišču. 

Ožarjena Košutica in Veliki vrh

Smuko smo zaključili seveda … pri avtomobilu. Marelice so bile sladke, a so prav odlično sodile k zaključku te ture.