Apnišče

Nekoliko napovedovan je vseeno ukrep omejitve gibanja zgolj na območje lastne občine presenetil, zasekal v že tako okrnjene načrte. Seveda se je predvsem tistim, ki brez takšnih in drugačnih bregov ne moremo, takoj postavilo vprašanje enakopravnosti. 

Večerni oblak

Sreča tistim, ki živijo v mejnih občinah, kjer se dvigajo visoke špice najvišjih vrhov Grintavcev in bližnjih sosedov in se je torej možno dvigniti do čudovitih razgledov brez strahu pred grozečimi sankcijami. Ob tem me je ob objokovanju ravninskega dela moje okolice presenetil spomin na nekoliko višjo vzpetino, ki predstavlja hkrati tudi najvišjo točko občine. Apnišče. 

Pot

Proti večeru sem se odpeljal do izhodišča, nekaj avtomobilov je kazalo, da misel ni premamila zgolj mene. Pa vendarle je bila zahodna pot dokaj prazna, nekaj bežnih srečanj s potrebnim odmikom ni moglo predstavljati hujše nevarnosti za javno zdravje. Že nekaj časa nisem hodil tu gor. Zato je bilo treba kar pogledati kod in kam. 

Vrh

Pomanjkanje označene poti na zemljevidu, kolovozov in poti, je predstavljalo kar manjši izziv. Pa vendarle sem šel prav, beli poprh na tleh, ostanek sneženja izpred nekaj dni. Pot se je sedaj odlično videla, nekoliko zavita pripeljala do najvišje točke. Bil sem sam, užival, vesel, da sem naredil nekaj korakov, se predihal. 

Pogled z roba travnika

Navzdol sem se spustil na drugo stran, z roba travnika so se mi odpirali pogledi proti Krvavcu. Seveda na sedlu nisem zdržal, zagnal sem se po stranski poti proti vrhu, na Štefanji Gori postal ob cerkvi, v večernem mraku nekaj časa užival ob pogledih. Nato pa mimo šterne stopal navzdol. 

Štefanja Gora

Še eno bežno srečanje. In precej daljše v telefonskem razgovoru s prijateljem. Je bilo potrebno, majhen obliž na rano omejenih srečanj, zgodnje jutranjih nedeljskih smučarskih pustolovščin. Da bi bilo tega le čim prej konec, sva se strinjala oba. Že je bil pred menoj spomenik, izhodišče, krog se je zaključil, vesel sem bil …

Zahod

Zvoh tretjič

Še tretjič sem jo mahnil na Zvoh. Tik pred menjavo ure, menda eno zadnjih, sem se odločil, da izkoristim jutranjo svetlobo. In tudi prehitim trenutek, ko se zapornica na Jezercih spusti navzdol. Seveda je bilo zgodnje vstajanje nujno, vožnja proti visokemu izhodišču še v temi. 

Prva sled svetlobe

Toda cesta je bila dobra, že sem se ustavil pod Rozko, naredil prve korake po samotnem pobočju navzgor. Mir je bil vse naokoli mene, kljub temi sem točno videl kod bo treba. Tudi v Tihi dolini ni bilo nikogar na spregled, stopal sem naprej, po srednji proti, višje zavijal v strmino, z vsakim korakom bil bližje vrha. 

Grintavci

Končno se je svet izravnal, mimo jezera sem prišel do zgornje postaje žičnice, sedež na žici nad menoj, sezona je bila za to leto zaključena. Še nekaj korakov do najvišje točke, povsem rahla sled rdečice na vzhodu. Veter preteklih dni je križ okoval v ledeni oklep. Znane gore so se počasi izvijale iz temnega objema. 

Storžič

Ura je bila nekaj minut čez peto, čas je bil, da pride nov dan. Pozdravil sem Storžič v daljavi, pogledal skozi objektiv fotoaparata samega sebe. Vedno več svetlobe je prihajalo, prej skriti detajli so postali vidni. Jezero pod menoj je bilo belo, pomlad sem gor še nekaj časa ne bo prišla. 

Pogled nase

Pripravil sem se, preveril opremo, zapeljal zložno mimo žičnice na pobočje Zvoha. Po progi sem vijugal navzdol, svetlobe je bilo že zadosti, lučke nisem potreboval. Zavoji so si sledili, vijuganje je bilo vedno bolj zanesljivo, švignil sem do srednje proge, peljal navzdol proti Tihi dolini, preskočil na zadnje pobočje. 

Jezero

Kot blisk je prišel spomin na dni mladosti, ko sem tu preživel veliko lepih dni. Naslednji trenutek je spomin ostal za menoj, tako, kot so nekje daleč ostali vsi ti davno minuli dnevi mojega življenja. Zadnji del proti Rozki, ko se pobočje že izravna, je bil najbolj zahteven. 

Pred odhodom

Sledi predhodnikov, nastale ob toplih popoldnevih, so zmrznile. Smuči so hotele malo po svoje, toda tega jim seveda nisem dopustil. Zadnji zavoj, pospravljanje opreme, ura se je komaj nagnila čez pol šesto, ko sem se že odpeljal proti Jezercem, dnevu naproti.

Pogled nazaj

Zvoh drugič

Dan ni bil ravno najboljši. Obet sneženja v višjih lega, še nekaj vetra, le kdo bi silil navzgor. Sploh pa na robu noči, ko se verjetno vidi malo, če sploh kaj? Toda tudi takšne, nekoliko bolj neprijetne razmere so lahko izziv. Ko preizkušaš sebe, svoje sposobnosti, ko se naučiš spoštovati mati naravo. Seveda ne brezglavo in neodgovorno, to vendarle ne gre. 

Rozka

Stopil sem mimo Rozke, ki je z osvetljenim napisom označevala še nedolgo nazaj odprto planinsko kočo. Se izgubil v meglenih pobočjih, zavijal tako, kot se mi je zdelo prav. In presenečeno uzrl steber žičnice tam, kjer ga nisem pričakoval. Sodobni pripomočki razjasnijo tudi takšno nejasnost, vseeno pa sem kar debelo gledal, ko sem prišel nad Tiho dolino skozi poseko, ki je nekoč ni bilo. 

Na vrhu Zvoha

Luči v kočah okoli še nedavno živahne plaže so bile svetilnik v temi, ostale pa so tihe, tudi psa, ki se je jezil pred dnevi, ni bilo slišati. Zabrisane sledi, veter je sveži sneg prenašal sem in tja. Vseeno mi je uspelo ujeti srednjo progo, ob dobrem poznavanju hriba nadaljevati navzgor. 

Zmrznjen

Strmina se je položila, ker nisem videl prav veliko, sem se spraševal ali grem povsem naravnost navzgor ali vijugam sem in tja kot rahlo okajeni vaški pijanec. Vsaka posebnost, ki se je kar naenkrat pokazala pred menoj, me je najprej presenetila. Pa sem jo kaj hitro postavil v prostor, bila mi je dober smerokaz. 

Priprave

Že sem bil pred jezerom, zavil pod žičnico proti vrhu. Veter je snežinke nosil mimo mene, ko sem se hitro pripravljal na spust. Hladna noč ni dajala volje za daljše čakanje. Iz nahrbtnika sem vzel močnejšo luč, z njeno pomočjo brez težav spustil do vrha smučišča, zavijal navzdol. 

Roža vetrov

Le na razcepu prog sem prepozno opazil, da sem nad prvo, najbolj levo. Dvigovati se mi ni dalo, začel sem rezati zavoje skozi napihan sneg navzdol. Še smuk mimo Tihe doline, zavoji proti Gospinci in spet se je tik pred menoj posvetil napis Rozka. Pustolovščina je bila končana.

Zavoji v napihancu

Zvoh

Saj niti nisem dobro vedel. Če bo šlo, ali je možno, kdaj in kako. Med vožnjo proti Jezercem so bili nekateri deli ceste poledeneli, ne veliko, zgolj, kot bi nekdo hotel namigniti na previdnost. Pripeljal sem do zapornice, ugotovil, da se ob šestih očitno ne odpira. Med pogovorom s prijateljem je minila tudi sedma ura. 

Večer na Jezercih

Ni mi preostalo drugega, kot da se s prispevkom zahvalim pašni skupnosti za luknjasto cesto do zgornje postaje gondolske žičnice. Med čakanjem se je znočilo, na srečo je bilo jasno in dobro sem videl kod bo treba. Snega je še zadosti, v dolini je bilo tisoče lučk, ob pobočju je presenečala modro okrašena smreka. Ostanek novoletnega časa. 

Premalo snega pred zapornico

Šibal sem proti Tihi dolini, upal, da je pes, ki se je oglašal iz koče zaprt. Bil sem sam, smer so mi kazale sledi motornih sani, nekateri se očitno v teh časih zabavajo z norenjem naokoli. Srednje pobočje, zavoj desno in nato levo. Hoja ni bila zahtevna, psi so držali, vzpenjal sem se naravnost navzgor. 

Lučke v dolini

Ko se je strmina unesla, sem vedel, da do vrha ni več daleč. Pred umetnim zajetjem sem zavil pod žičnico proti najvišji točki. Veter se je zaganjal, nekaj časa je pihal tako močno, kot bi hotel prestaviti sam vrh. Potem pa je povsem ponehal, v brezvetrju se je bilo veliko lažje pripraviti na spust. 

Roža vetrov

Naredil sem še nekaj fotografij, presenečen nad rožo vetrov, katero sem tokrat opazil prvič. Spustil sem se previdno navzdol, ob pomoči lučke risal zavoje. Enega za drugim, po poti po kateri sem se vzpenjal. Svetlobe je bilo dovolj, že sem pod spomladansko progo zavil v smeri Tihe doline. 

Tak sem ...

Pes je bil tiho, preskočil sem na progo, ki me je pripeljala do izhodišča. Zadnji zavoj, tik pod Rosko, pustolovščina se je zaključila. Pri avtomobilu sem se nasmehnil telohu, ki ga je ujel nov val mraza, nato pa počasi in previdno odpeljal navzdol. Zadovoljen, vesel, z obljubo, da se še vrnem.

Teloh

Cerkno

Po dveh tednih v krajih brez snega sem seveda komaj čakal, da spet stopim na smuči. Toda načrti so se z uvajanjem ukrepov zaradi virusa spreminjali iz dneva v dan. Po vrnitvi domov mi ni preostalo drugega, kot da sam najdem kakšno krpo snega, na kateri si bom dal duška. Kolebanje med Soriško planino in Cerknim se je na koncu nagnilo v korist slednjega. 

Komaj kaj snega!

Peljal sem skozi Železnike, Davčo, do parkirišča Brdo. Pobočja so dajala nekoliko klavrno podobo, upal sem, da bo snega za smuko vseeno dovolj. Sledeč zgledu predhodnika sem jo tudi sam ubral navzgor po levi strani. Nekaj kratkih prekinitev me ni skrbelo. Strmina je bila hitro za menoj, po položnem delu sem jo mahal naprej, razmišljal o tem, kam vse bom še zavil. 

Bele smreke

Snega je zmanjkalo malo pred reševalno postajo. Pripravil sem se za spust, uvil mimo žičnice, delal zavoj za zavojem po otroški progi ob krožničkih, odvil proti spodnji postaji žičnice Lom. Zadnji zavoj sem naredil nekaj metrov od predhodnika, v teh časih je odmik priporočljiv. 

Nekateri že smučajo

Skorajda domačin se je odločil, da gre nazaj navzgor. Sam sem imel drugačne načrte. Zagrizel sem v breg, se vzpenjal čez strmo pobočje proti vrhu Loma. Pričakali so me zasneženi macesni, oblaki so bili kot ementalec. Modre luknje na beli podlagi. Odsmučal sem naravnost navzdol. 

Lom

Teptalni stroj, ki je pregledoval snežne topove je pripeljal navzdol nekoliko za menoj. Nisem se prav dolgo obiral, sledil je vzpon proti Brdu, tudi tu se je začetna strmina počasi unesla. Spet sem se ustavil v bližini reševalne postaje, odsmučal navzdol. Seveda sem si želel presmučati vse proge, zato sem zavil proti Počivalu. 

Macesni

Vendar je bilo že na začetku snega zgolj za vzorec, po nekaj udobnih zavojih pa ga je nižje prav hitro zmanjkalo. Ni mi preostalo drugega, kot da se obrnem in vrnem na progo proti Brdu. Odsmučal sem navzdol proti izhodišču. Seveda po strani, kjer sem se vzpenjal in kjer sem vedel, da je snega načeloma zadosti. 

Razgled

Nekajkrat sem se odgnal, da sem uspešno preskočil travnato prekinitev, potem že zadnjič zavil, prav na koncu, zgolj nekaj metrov od parkirišča. Toliko je že bilo, da sem videl, da še znam, da sem se predihal, naredil nekaj zavojev. In dobil voljo, da še grem. Če bodo le omejitve zaradi virusa to dopuščale ...

Gobovica

Virus se kot pritlehna bojazen vedno bolj širi in zažira v vse pore našega življenja. V zadnjih dneh je še kako zaznamoval, spremenil naš vsakdan, podrl načrte. Nič več ne razmišljamo o pohodih, smuki, izletih, te misli je zamenjal strah pred prihodnostjo. Le kaj bo z nami sedaj? 

Modra

Še bolj po tem, ko virusa mogoče ne bo več? Ali nam vsaj ne bo več tako nevaren, kot pravijo, da je danes? Se bo življenje vrnilo v stare tirnice? Bomo mi še isti? Preživeli? Predvsem pa, kako bo vplival na našo dušo, na družabnost, socialne stike? Se bomo še hoteli videti, poznati? Kdo bi vedel. 

Rjava

Še najbolje pravijo naši prijatelji iz južnega vetra. Živi bili pa videli. In res ni dobro, da človek dopusti, da se mu razmahnejo črne misli. Te se še bolj razvijajo znotraj štirih sten, vsaj pri tistih dušah, ki potrebujemo širjave, veter, sonce, pobočja, žuborenje vode, petje ptic. Treba je bilo ven, v gozd, na samotne poti, da se misli prevetrijo, skrbi stopijo. 

Rumena in zelena

Tja, kjer je toplota spodbudila drobne cvetice, da so tako kot vsako leto, brez strahu, nezavedno, odprle svoje cvetove, jih nastavile soncu. In saj vendarle za predihanje ni treba daleč. Na bližnji travnik, kucelj, mogoče zgolj okoli Gobovice. Tam nad Mengšem, še kako znani hrib. 

Rdeča in bela

Da je koča zaprta, je bilo jasno, toda nič za to. Poti je zadosti, priporočilo glede samote, ki mi je že sicer ljuba, je bilo tako še lažje uresničiti. Predvsem pa so me pri moji hoji navdušile barve. Modra, rumena, rjava, rdeča. Še bela je bila čisto posebna, drugačna od domačih sten. 

Češnjeva

Češnjeva. Šel sem malo levo, navzgor, mimo koče, prijazno odzdravil, tako, na daljavo seveda. Se na drugi strani spustil navzdol, zaokrožil naokoli in že sem bil spet na izhodišču. Dobre tri četrt ure, pa sem bil povsem drugi. Spet poln energije, spet živ. Zgolj upal sem lahko, da bo še dolgo tako.

Planinsko tihožitje

Skupaj na Trianglu

Vremenski guruji so napovedovali slabo vreme. Padavine. Dež ali sneg, odvisno od višine. Niso nas prestrašili. Tudi kaplje, ki so padale, ko smo stopili iz avtomobila, ne. Snega je bilo še zadosti, toda dež ga je vidno topil. Meglice so se vlekle naokoli, nas nekoliko višje zagrnile, Ljubelj je ostal zgolj izgubljeni spomin. 

Nad Ljubeljem

Ob poti nas je pozdravil majhen snežak, jasen znak minljivosti. Zavili smo proti servisni poti, na tleh je bilo nekaj poprha. Zadosti mokrega, da se je oprijel, »cokle« so bile vedno večje, hoja težja. Na zadnji strmini pred zgornjo postajo nekdanje žičnice sem si sneg očistil s potegom preko skale, preostanek je odpadel ob udarcu ob tla. 

Pred prvo strmino

Tudi Uroš je naredil podobno, Borut pa se je zgolj smejal, da lahko sedaj brez težav hodi tudi navzdol. Za njim so ostajale enakomerne udrtine, hoja s takšno težo na nogah pa je bila predvsem dober trening. V koči so bili že pokonci, na nas so kukali skozi okno. Zgolj eden si je upal na mraz, ko smo prišli mimo je hitro znova izginil v notranjost. 

Zelenica

Sem in tja smo se vzpenjali čez najbolj strm del, na vrhu ocenjevali velikost Borutovih »cokel«. Smeha je bilo seveda veliko. Veter je vlekel preko sedla, nosil vlago, snežinke. Do vrha ni bilo več daleč. Prostora je bilo zadosti ravno za nas tri. Priprave, pokušina domačih zvarkov. 

"Cokla"

Poskusi, da bi naredili sliko, na kateri bi bili vsi, so se neslavno končali. Je bil veter le premočan, telefon je vedno uspel slikati zgolj sneg. Prvi zavoji navzdol, sprva previdno, nato vedno bolj odločno. Drobne snežinke so neprijetno bodle v oči, očala so zlomljena ostala v žepu. 

Pod vrhom

Nad kočo smo zavili levo, nekaj odličnih zavojev, nato pa je začelo tudi škrtati. Snega seveda še ni zadosti, dež ni prav nič pripomogel k temu. Pa se zaradi tega nismo pretirano vznemirjali, zavoji so si sledili vse do zadnjega, tam na parkirišču, tik ob avtomobilu. Mokro, toda vseeno dobro, smo se strinjali.

Triangel