Suho ruševje in Triangel

Zjutraj sem se znova zbudil z dnevom. Nič prav zgodaj. Toda ker sem imel dopust, mi res ni bilo treba hiteti. Po hitrem zajtrku sem zagrabil smuči in se odpravil proti Zelenici. Ta del poti mi je bil znan že od prejšnjega večera, kopnine in posamezni kamni, ki že gledajo izpod snežne odeje, me niso mogli presenetiti. 

Pred zavojem na servisno pot

Se je pa poznalo, da je ponoči sneg pomrznil, včasih je zdrsnilo, pod zgornjo postajo nekdanje sedežnice sem zavil iz kanala levo in srečal dekle. Malo sva poklepetala o razmerah in načrtih, ko se ji je pridružil partner, sem sam odšel proti koči, onadva pa navzdol. Pri koči je bilo še precej tiho, šel sem po širokem pobočju navzgor, zavil proti prečki. 

Vrtača

Ob kopnem delu melišča ugotavljal, koliko se je spremenilo od mojega zadnjega obiska. Pomlad prihaja, tu se ne da veliko narediti. Višje je bilo snega zadosti, toda bil je trd, razbrazdan, zato je bila hoja sitna, še posebej na strmini je bilo treba biti previden. Dan je bil lep, prav nič se mi ni mudilo. Zato sem ubiral svoj tempo, hodil sem … počasi, toda z užitkom. 

Suho ruševje

Vzpel sem se do platoja nad sedlom med Vrtačo in Zelenjakom, pogledal k sosedom, se počasi pripravil za smuko nazaj. Sledi predhodnikov je bilo kar precej, toda vsi so tu hodili pred dnevi. Danes sem bil sam. Zavoji do uravnave so bili prav dobri, prestop čez skorajda kopni del, vijuganje naprej navzdol, iskanje najboljših prehodov. 

Pogled iz platoja

Sneg na strmini nad balvanom je bil trd, smuka tresoča in prav nič uživaška. Pod strmino sem srečal skupino vojakov, večina jih je hodila s krpljami, eden s smučmi. Večjo skupino s smučmi sem srečal nekaj nižje. Spustil sem se naravnost navzdol, proti izviru Završnice, kar dobro ujel smer skozi gozd, na široki, odprti uravnavi pa znova nadel pse in se začel vzpenjati. 

Zelenjak in Palec

Čeprav sem se dan poprej še pridušal, da na Triangel ne grem več, sem se zagledal v pse in odločitev ni bila več tako težka. Med vzponom je na levi začelo nekaj lomastiti, nadel sem očala, da bi videl kakšna medveda se prebijata skozi goščavo. Pa je bil le en medved, drugo je bila medvedka. In oba tista prava, krščena. 

Uravnava ob zaključku prevega spusta

Prikimala sta, da sta bila res Na Možeh, malo smo še poklepetali, potem pa odšli vsak svojo pot. Na Trianglu sem počakal, da je predhodnik odpeljal navzdol. Za daljši postanek pa nisem imel obstanka. Zgornji, skorajda kopni del, je bil presneto trd, treslo je in ropotalo. Nižje je bila smuka po že nekoliko odpuščenem snegu pravi užitek. 

Na Možeh

Peljal sem navzdol, na razcepu zavil po plazovih in s smuko tako zaključil za nekdanjim hotelom Kompas. Pospravil sem smuči v avtodom, vzel pivo, sedel na rob stopnic. Glej ga uživača, sta se nasmejala »medveda« izpod Mož. Nasmehnil sem se nazaj. Spregovoril nekaj besed s prijateljem Juretom, ki je ravno pripeljal, potem pa počasi odpeljal proti dolini.

Sončna pobočja

Snega je vedno manj

Sneg veselo pobira, vedno manj ga je. Torej je bilo zadnje flike res treba izkoristiti. Zvečer sem odpeljal do Ljubelja in se po trakovih beline ob vedno bolj kopnem začetnem pobočju nekdanjega smučišča odpravil navzgor. Tudi pogled na okoliške vrhove ni dajal kaj prida boljše slike. Dan se je počasi poslavljal, gneče ni bilo. 

Snega je res vedno manj

Eden je mimo mene švignil na prvi resni strmini, drugega sem zgolj slišal ob vzponu po servisni poti. Tudi tej počasi zmanjkuje snega, a za hojo ga je še ravno dovolj. Toda resnično presenečenje me je čakalo še nekaj višje, malo preden na desni strani pripelje strma proga izpod Triangla. Kakšnih trideset metrov ceste je bilo povsem kopne. 

Ostanki plazovine pod Spodnjim plotom

Ni mi preostalo drugega, kot da snamem smuči in grem ta konec peš. Ko sem se vzpenjal zadnji del do zgornje postaje nekdanje sedežnice, se je stemnilo. Vrtača se je še videla, rahla sled svetlobe na zahodu. Tudi ta je kar hitro bledela. Čeprav je bil ponedeljek, je bila koča odprta, slišali so se glasovi, okna so bila svetla. 

Servisna pot in Šentanc

Ko sem se začel vzpenjati po zadnjem strmem pobočju, je svetlobe zmanjkalo. Skorajda. Toliko se je le še videlo, da je precejšen del pobočja kopen, flike snega so bile komajda še zvezne. Na vrhu strmine ga je za nekaj metrov zmanjkalo, obvoza ni bilo. Bom šel pa po drugi strani, sem se tolažil. A tolažba se je izkazala za jalovo, ko sem stopil na vrh in videl, da je zgornji del levega pobočja povsem kopen. 

Zelenica

Na vrhu sem naredil fotografijo, stopil nižje do smuči in se pripravil na smuko. Do strmega pobočja je šlo kar v redu, potem pa je bilo treba iskati najboljše prehode. Na prvem možnem mestu sem šel povsem desno, zaokrožil po razdrapanem snegu in se mimo koče pognal do plazu. Smuka je bila kar v redu, sem in tja kuclji, večerno trdo, le nižje si se hitro znašel pri kopninah. 

Zadnja sled svetlobe

Na razcepu sem se odločil, da grem pogledati, kakšna je sankaška proga. Po njej se je še dokaj zvezno dalo pripeljati do parkirišča. So bile pa vmes že konkretne kopnine, zato so sanke zvečer ostale v avtodomu. Premigal si se pa le, je rekel Tomaž, ko sva klepetala. Pa čisto prav je imel.

Trije angeli

Sedlo Vrtača

Ko sva pred dnevi z Borutom stopala proti Kosmatici in ugotavljala, kaj vse vidiva s te, senčne strani Karavank, nama je pogled uhajal tudi proti zanimivemu sedlu. Da od tam veliko smučajo je bilo jasno po številnih sledeh, nekaj več sva izvedela pred odhodom proti domu s strani smučarke na parkirišču. Bo treba tja gor, je bila skupna ocena. 

Poden

Tako sem Tomažu, ki je že skorajda postavil smuči v kot, pred očmi kot z rdečo cunjo med drugimi možnostmi pomahal tudi s sedlom Vrtača. In nato šele med vožnjo proti Podnu razbral, da je tam pred nekaj dnevi že bil, ob vzponu na Stol. Na parkirišču ni bilo nikakršne gneče, edinega smučarja sva srečala zgolj nekaj metrov od roba snega. Potem sva bila daleč naokoli sama. 

Sedlo Vrtača

Vzpenjala sva se proti Pravljičnemu travniku, nadaljevala naravnost, skozi vedno bolj redek gozd, do začetka velikega snežišča. Sredi njega, v smeri sedla, je velika skala, menda pri njej številni sosedje kar obrnejo. Tomaž je po tem, ko mu je kljub srenačem drselo nazaj, še bistveno prej začel bentiti, da ima vsega dovolj in bo obrnil. 

Tomaž in Jelenčka

Pa se je unesel, odneslo ga je naprej, kot bi mignil je bil zavoj, dva nad menoj. Na levih pobočjih sta bili dve plazovini, ena novejša. Višje gori se čez dan na osončenih pobočjih sneg ojuži, zdrsne navzdol. Ob skali je bilo trdo, nisem mogel ugotoviti ali je bolje hoditi po svoje ali slediti eni izmed starih, trdih, pristopnih smučin. 

Pogled navzdol

Pod sedlom je bil sneg boljši za hojo, še nekaj zavojev in že sem bil na robu kopnin, nekaj višinskih metrov pod današnjim ciljem. Gledal sem, kam je izginil Tomaž, dokler nad seboj nisem zagledal palic. Še minuta, dve, pridružil sem se mu na suhi travi, razgledala sva se naokoli. Svačica je bila preveč kopna za resen razmislek o smučanju. 

Sončni zahod

Ugotovila sva, kje je Srednja peč, opazovala sonce, ki je počasi zahajalo. Dan se je res poslavljal, prestopila sva korak, dva, naredila obvoz po snežnih jezikih med ruševjem, nato pa po širokem, trdem snežnem pobočju smučala navzdol. Pod skalo je bilo še vedno trdo, sneg razbrazdan, tresla sva se, kot bi naju nekdo posadil na vibrator. 

Namesto meje ... ljubezen

Zavila sva proti balvanom, nadaljevala po skorajda bob stezi do ravnine in se sledeč opuščeni tekaški stezi peljala do Podna. Sam sem bil s smučarijo dokaj zadovoljen, predvsem pa navdušen zaradi pobočij, ki sem jih presmučal prvič. In kamor upam, da se še vrnem, saj so res vredna obiska.

Tomaž ob skali

Tolsti vrh

Ajda je želela v hribe. Nekaj usklajevanja, tako glede časa kot tudi cilja, in na koncu sva našla rešitev, ki je ustrezala obema. V nedeljo zgodaj popoldan sva se odpeljala do Gozda in se usmerila proti Tolstemu vrhu. Dan je bil lep, kljub posameznim meglicam na nebu se je občasno do zemlje prebil tudi kakšen sončni žarek. 

Suhe trave

Vzpenjala sva se po kolovozu, pod nama je izginjalo izhodišče, suhe trave, spomin prejšnjega leta, čisto drugih časov. Tla v gozdu okoli naju so bila na enkrat polna zvončkov, kronic smo jim včasih rekli. Neverjetno, pomlad je res tukaj. Kar hitro sva se vzpenjala, klepet je zamrl šele, ko je Ajda ugotovila, da se bo treba osredotočiti na hojo, dihanje. 

Kronice

Pri Saškini klopci sva naredila prvi postanek, za nekaj požirkov, pogled proti dolini. Saj to je Kranj, kajneda? Ko sva prišla v gozd, sva pred seboj opazila še nekoga z istim ciljem. Iskal je najboljše prehode na mestoma poledeneli poti, tudi midva nisva mogla tega dela kar preskočiti. Previdno sva hodila, brez težav ali celo padca prišla na greben, ki vodi na vrh. 

Pot od Saškine klopce proti grebenu

Na sprva kopni poti sta se pod najvišjo točko znova mešala led in sneg. A s previdno izbiro korakov in kakšnim obvozom sva brez težav prišla do najvišje točke, res lepega razgledišča. Počitek, nekaj fotografij, pogledov, beseda, dve. Potem sva se odpravila naprej, saj zgodnje pomladanski dan ni pretirano dolg. 

Na Tolstem vrhu

Greben, ki se spušča proti Kriški gori, je bil sprva zasnežen, na sami poti, shojeni od pohodnikov, trd in mestoma leden. Še dolg spust do sedla, od koder je bila pot bolj ali manj kopna. Vzpela sva se do Vrat, postala na kratko na vrhu, potem pa nadaljevala najin pohod do koče na Kriški gori. 

Spust navzdol

Komaj sem si dobro oddahnil, da je ves led za nama, že sva videla, da je pot od roba gozda v vsej širini pravo drsališče. Sam sem si pomagal s palicama, Ajda o tem, da ji vsaj eno, če ne obe, odstopim, ni hotela niti slišati. Hodila sva kot po jajcih, iskala kakšen kopen detajl, si pomagala z jeklenico ob poti. 

Vrata

Na srečo je bilo pod ovinkom vedno manj ledu, kmalu je bila pot kopna. Nadaljevala sva bolj sproščeno, spet je bila volja za pogovor. Do Gozda sva prišla z zadnjo svetlobo dneva, čakala naju je pot domov, večerni film. Res lepo sva se imela in prav lep zaključek dneva je bil.

Gozd

Ptiči so se zbudili

Prav dolgo nisem spal. Saj ne, da bi me kdo budil. Le dokaj zgodnji večerni odhod v posteljo in s prvimi obeti svetlobe sem že odprl oči. Potem ko sva z Borutom dan poprej upala na polno luno, skorajda iskala sneg in dobre prehode med vedno večjimi kopninami, sem hotel Stari vrh obiskati s smučmi še pri dnevni svetlobi. Zadnjič to smučarsko sezono, to sem bil prepričan. 

Sramežljivo jutro

Čeprav sem vedel, da je snežna odeja še zvezna, pa se je šele sedaj pokazalo, kako ubogo je vse skupaj. Seveda je res lepše hoditi med zasneženimi vršaci kot zvončki in marjeticami. Toda pomlad vsako leto pride in snežno odejo poliže, temu se ne da nič pomagati. Tudi dan se daljša in ob sedmih je bilo sonce, tako kot ponoči luna skrito za meglicami, že kar visoko. 

Vedno večje kopnine

Nikogar ni bilo, hodil sem čisto sam, mir in tišina. No, povsem tiho seveda ni bilo. Ptiči so se že zbudili in njihovo čivkanje je bilo slišati iz gozda. Pobočja in obronki vse naokoli so bili kopni, (umetni) sneg je vztrajal le še na Starem vrhu. Da bi bilo danes vseeno malo drugače, sem zavil pri vasi Zapreval na desno progo in se vzpenjal ob njenem robu navzgor. 

Snega ni več ...

Nad zgornjo postajo sedežnice sem lažje sledil snežnim prehodom med kopninami, šel mimo štartne hiške in smuči snel seveda prav na istem mestu, kot sva jih nekaj ur prej snela z Borutom. Ker tam snega zmanjka, pot do vrha je kopna. Pa vendarle sem se tudi danes vzpel do najvišje točke. Zakaj? Niti sam ne znam odgovoriti prav zares. Mogoče tradicija? Slika mene, vsega zaraščenega, na tem kuclju? Dokazovanje, da še nisem tako zelo star? Saj niti ni važno. 

Jest

Nadel sem smuči, odpeljal prečno proti štartni hiški, pomrznjen sneg, zavoji navzdol. Kopnine je bilo lažje obiti, zavoji so si sledili. Pod Zaprevalom sem odvil ob domačiji levo, še zadnja strmina in že sem se ustavil na spodnjem robu smučišča. Nikakršen presežek, pa vendarle sem se premigal, užil nekaj samote, prav lepo začel ta dan.

Lepi zavoji pred menoj

Nočni Stari vrh

Noč ima svojo moč. To je znano. Seveda še toliko bolj, če je polna luna. Kazala se je skozi oblake, kot bi ji bilo nerodno. Znak je javljal, da je smučišče zaprto, kar pa naju ni motilo. Stopila sva po levi progi navzgor. Dvojica pred nama je šla po desni, vendar nama strmina ni prav zares dišala. Čeprav je bil sneg pomrznjen, se je hodilo dobro, nič preveč ni drselo nazaj. 

Borut

Med klepetom sva bila kar na enkrat nad samotno domačijo. Seveda, ko pa smučišče še ni zaprto in zato cesta splužena, sem se udaril po čelu. Pa vendarle se nama je postavljalo vprašanje, kako nameravajo proge urediti za vikend, ko naj bi smučišče znova delovalo. Pobočje je bilo kot dober ementalec polno velikih kopnih flik. 

Smučišče je zaprto

Nekaj šal na ta račun, potem pa sva pod vasjo Zapreval ugledala lučki predhodnikov. Tudi midva sva zavila proti levi progi, se lepo vzpenjala navzgor. Vrhnji del smučišča je imel več snega, nad zgornjo postajo sedežnice pa ga je znova zmanjkovalo. Prav dolgo ne bo več možno zvezno smučati od štartne hiške. 

Vzpon

Lovila sva prehode med kopnimi flikami, ponoči je bilo najboljšo smer nekaj težje določiti. Strmina je bila trda, mestoma ledena, a z nekaj srena, ki je smuči držal na mestu. Dvojica je prismučala navzdol, zgolj z eno lučko. Verjetno sta ravno tako računala na polno luno. Midva sva šla mimo štartne hiške, pogledat, če se da priti do vrha. 

Pogled čez kopnine na lučke v dolini

Malo nad vrhom vlečnice je bilo snega konec. Med tem ko se je Borut pripravljal na spust, sem sam odšel tistih nekaj metrov do najvišje točke. Če sva že prišla tako visoko … zakaj pa ne. Ko sem se vrnil, sva odpeljala navzdol. Trda podlaga, pa vendarle čisto solidno smučanje. 

Konec snega

Le prave prehode je bilo treba najti, da nisi zapeljal na kakšno kopnino. Pod zgornjo postajo sedežnice pa je bilo že čisto drugače. Široka, zasnežena proga, kar letela sva navzdol. Kopnine nad cesto, potem pa naprej, po še vedno zvezni podlagi do izteka proge. Nazdravila sva uspešnemu smučanju.

Nočni vrh

Suho ruševje

Po večernem sankanju na Ljubelju sem se zjutraj zbudil v čudovit, sončen dan. Nikamor se mi ni mudilo, sonce je že osvetlilo pobočja nekdanjega smučišča. Med tednom posebne gneče ni bilo, stopil sem proti Zelenici, hodil zložno, cel dan sem imel za sebe. Hoja po servisni poti, sence dreves, kot bi stopal preko črtne kode. 

Črtna koda

Prave pomadi še ni, zelenje ne sili izpod korenin, posamezne ledene sveče kažejo na nočni mraz. Presenetilo me je, ker je bila koča odprta, prvo srečanje, možakar je sončni vzhod pričakal na Vrtači. Stopal sem proti prečki, melišče je bilo kopno, malo naprej sem preko rjave flike prestopil kar na smučeh.

Pogled preko Zelenice na Vrtačo in Suho ruševje

Zavil sem mimo balvana, se vzpenjal po široki krnici z Vrtačo na eni in grebenom med Palcem ter vršički Na Možeh na drugi strani. Hodilo se je lepo, tudi brez srenačev skoraj ni zdrsavalo. Šel sem po najboljših prehodih, sledeč predhodnikom, do sedelca, od koder na stran sosedov pada tokrat kopen Žleb. 

Balvan in Begunjščica

Potem pa prečil do mesta med Zelenjakom in Vrtačo, kjer tudi običajno zaključimo vzpon. Šele ob prečenju sem opazil, da dejansko nisem sam. Eden se je ravno vzpenjal po vstopnem delu Y-ona, kmalu pa sem opazil v krnici, kako se še po ravnem muči … kolesar. Ja. Točno tako. Sredi zime in po snegu. Sedel sem, naredil nekaj fotografij, predvsem tudi k sosedom. 

Suho Ruševje

Lepo so se videli Ovčji vrh, Vgrizova planina, Kosmatica. Pripravil sem se in odsmučal čudovit vrhnji del, kjer se je pršilo za menoj. Postal sem pri kolesarju, spregovorila sva nekaj besed, potem pa sem peljal naprej navzdol, se držal bolj desno. Na zadnji strmini pred balvanom so se izpod snega že kazale posamezne skale. 

Nad Žlebom

Vendar se je z izbiro pametne linije po ojuženem putru dalo narediti serijo lepih zavojev brez škode za maso smuči. Pod balvanom sem nadaljeval, malo po svoje, malo sledeč predhodnikom, proti Mrzlemu studencu, na uravnavi ustavil in se pripravil na ponovni vzpon. Še na Triangel skočim, potem pa nazaj na Ljubelj, sem se odločil. 

Vrtača in sedlo

Vzpon po poti do zadnje strmine, ki je bila kar trda. Na vrhu ni bilo pretirane gneče, mimo vremenske postaje sem nadaljeval do zahodnega konca grebena. Tudi smučal sem po levi strani, bilo je presneto trdo. Očitno se sneg popoldan ojuži, ponoči zmrzne in posledica je predvsem tresoče, ropotajoče smučanje. 

Ovčji vrh in Kosmatica

Švignil sem mimo koče, lepi zavoji pod Osrednjo grapo, preskok na plaz in hitro smučanje navzdol. Pod kočo Vrtača je sploh dobro letelo, delal sem dolge zavoje, švignil mimo skupine polno obloženih vojakov. Kar prehitro sem bil znova na robu parkirišča. Pa zadovoljen? Vsekakor, bilo je fajn in v glavi sem imel zgolj misel, kdaj bi bilo možno vse skupaj ponoviti.

Na Trianglu

Kosmatica

Potem ko sem že lep čas v mojem izboru vrhov na K hotel (znova) na Kosmatico, sva se danes zjutraj ujela z Borutom in zapeljala do Bodnarja. Rana ura je očitno tu kar prava izbira, saj se tistih nekaj parkirnih mest hitro zapolni. Midva s tem nisva imela težav, bila sva prva. Snega je še zadosti, vsaj na severni strani. 

Prebujanje

Na smuči sva stopila že po nekaj metrih, šla skozi gozd po utrjeni, mestoma kar trdi poti. Višje sva prišla do tekaške proge, šla malo nad njo, malo po njej v Mlake, tam pa brez težav ujela cesto, ki pelje v smeri Vgrizeve planine. Le na znanem mestu, pri potoku, je bil potreben krajši obvoz, sicer je snega še čez glavo zadosti. 

Lokalna solidarnost

Ovinke sva sekala, sledeč številnim predhodnikom. Na zglajeni pristopni smučini je drselo nazaj. Borut si je, ko se je naveličal zdrsov, nadel srenače, sam sem iskal tiste dele ob poti, kjer so na srenu psi še dobro prijeli. Gledala sva pobočja nad nama, se spraševala, kaj točno vidiva. Nekako nama pogled s te strani ni bil tako domač. 

Vgrizeva planina in vrh Kosmatice

Višje kot sva bila, bolj sva se čudila širokemu snežišču, ki očitno pripelje na mejni greben. Sonce je že osvetlilo strma pobočja Ovčjega vrha, še zadnja strmina in stala sva na robu planine. Sem in tja je bila že kakšna manjša kopnina, vendar bo vrh zanesljivo še nekaj časa zanimiv cilj. Hitro sva bila na najvišji točki, kjer sva seveda nazdravila vzponu. 

Borut in sedlo Vrtača v ozadju

In samoti, saj daleč okoli ni bil očitno še nihče buden. Smučanje z vrha do planine in gozdnega roba je bilo mestoma podobno vožnji v bob stezi, sem in tja pa se je ujel tudi kakšen spodoben zavoj. Borut si je šel pogledati še kočo, pohvalil izdelavo. Smuka po cesti je bila takšna kot vedno. Nekaj naravnost, nekaj zavojev, letelo je kar hitro. 

Smuka čez planino

Tudi nižje, ko sva pripeljala do tekaške steze, je po trdi podlagi letelo. Pogled nazaj proti mejnemu grebenu je dal odgovor kaj je kje, še nekaj več informacij o vzponu do sedla Vrtača pod Svačico pa sva dobila na parkirišču. Kjer se je povsem zakrit smučar s severne strani meja začudil, kako sva lahko tako topla. No, saj se je verjetno ob vzponu tudi on kmalu ogrel.

Na cesti