Prvi v tej sezoni ...

Zima, zima je prišla, prišla … bi si lahko pel. Potem, ko sem med vikendom le bral o podvigih Tomaža, me je seveda navdušenje novega snega potegnilo. Ko sem prejel še poročilo, da je bil v ponedeljek Triangel prav užiten, me ni bilo več možno ustaviti. Tomaža sem pobral spotoma, odpeljala sva se do Ljubelja, kjer zimska služba svojega dela še ni opravila povsem. 

Prvič v tej sezoni ...

A vendarle s parkiranjem ni bilo težav, nekaj korakov več pa itak ne moti. Na spodnjem delu je snega dovolj, veselje ne daje le turnim smučarjem, temveč tudi otrokom, družinam, ki se navzdol spuščajo s sankami. Nekaj časa sva hodila vzporedno, potem pa sem se prerinil naprej, pri sebi godel v brado, da greva vsaj prvič lahko z mojim »smrkelj« tempom. 

Pogled v smeri Košutice in Velikega vrha

Na odcepu proti servisni poti sva nadaljevala naravnost, preko plazu je bolj varna varianta. Špura je bila lepo narejena, hitro sva se vzpela preko strmine, nadaljevala do koče. Pogled na uro je dal vedeti, da bova z nekaj sreče navzdol smučala z zadnjo svetlobo dneva. Še zadnji vzpon, zavoj, vrh. Na zahodu se je naredila večerna zarja, priprave, nič pretiranega obiranja. 

Šentanc

Prvi zavoji letos, lovil sem Tomaža, skušal dobiti občutek. Imel je prav. Res je povsem drugače, potrebuješ nekaj sto zavojev, da ti noge potem kar same potegne v zavoj, še kakšnega več, da so zadosti močne, da vijugaš od vrha vse do konca brez predaha. Ko sva pod kočo zapeljala proti dnu Šentanca, mi je smuči potegnilo v globino napihančka, odletel sem naprej, z glavo v sneg. 

Možje v večernem soncu

Takoj sem ga imel povsod polno, pljuval sem ga iz ust, da sem lahko globoko zajel zrak. Še huje je bilo znova pripeti smuči, saj sem se pogrezal, nobene trdne opore naokoli. Na koncu mi je le uspelo, Tomaža je na prelomnici že kar malo skrbelo. Odsmučala sva navzdol, v slabi večerni svetlobi brez novih težav, seveda pa z bolečimi stegni in podplati. 

Triangel

Zadnji zavoj sva naredila le nekaj metrov pred avtomobilom. Za prvič je bilo odlično. Upam le, da se, kar se tiče snega, po jutru dan pozna. In da bodo novi in novi zavoji prinesli tisti pravi uživaški občutek pri zavijanju po belih strminah. Kot vsako leto …  

Pogled proti zahodu

Krog na Notranjskem

Potem, ko sem v nedeljo ostal sam, brez družbe, takšne ali drugačne, sem si načrt ukrojil sam. Pokukal sem skozi okno, dan se je že naredil, toda megla je pritiskala mraz k tlom. Da se je termometer spustil v negativno območje mi je postalo jasno, ko sem snel kolo, prekrito s tanko plastjo ledu. Uf, hitro sem stopil še po puhovko, upal, da bo zadosti toplote. 

Izginevanje

In res mi ni bilo hudega. Cesta se kmalu začne vzpenjati, preden sem se dobro zavedel, mi je po hrbtu spolzela kapljica potu. Prestrašil sem srni, kakšna večja zver se mi ni postavila na pot. Pri Unški koliševki sem naredil kratek postanek za pogled v globino udornice, potem pa nad meglo, ob božanju sončnih žarkov, ki so presevali skozi golo drevje, nadaljeval z vzponom. 

Ostanki jelke

Peljal sem do Meliwove jelke oziroma vsaj tistega, kar je od te velikanke ostalo. Glede na luknje v suhem deblu je morala biti kar dober zalogaj za številne črve in lubadarje. Spustil sem se mimo Ravbarkomande v Postojno, skozi center mimo kovinske človeške ribice peljal do vhoda v Postojnsko jamo. 

Pri Postojnski jami

Nekaj odgovorov sem zbral, kot bi mignil, se še vpisal v spisek najditeljev, potem pa zavil proti tako imenovani matematični seriji. Sledeč pravim odcepom kolovozov in gozdnih vlak sem peljal v smeri Črne jame, najbolj znane zaradi Petra in tistega slovitega … as ti tud not padu? 

Vhod v Črno jamo

Seveda pa je filmski prikaz zgolj za zabavo, resnična diverzija pa je bila stvar odlične zamisli in še boljše izvedbe. Nanjo spominja spomenik nad vrtačo, kjer železna rešetka sedaj brani vhod takšnim in drugačnim diverzantom. Še malo sem pogledal na drugo stran ceste, pustil nadaljevanje za drugič. In se odpeljal po gozdnih cestah v smeri vasi Studeno. 

Marija Snežna

Na vrhu klanca sem zavil do vasi Strmca, še pred njo pa cerkvice Marije Snežne. Kar malo osamljeno stoji slab streljaj iz vasi. Nadaljeval sem skozi Lohačo, se spustil navzdol, skozi Planino, do Ravbarjevega stolpa, ob Unici navigiral k Malenščici in po še nekaj zavojih svojo današnjo pot zaključil na izhodišču – pri gradu Haasberg. Lep krog je bil …  

Haasberg