ODHOD PROTI ŠTAJERSKI
– 18.2.2011 – Pred
nami so bile šolske počitnice. Ker smo se odločili, da jih aktivno izkoristimo,
je bilo potrebnih kar nekaj priprav. Dekleti sta imeli popoldan še tabornike,
potreben je bil po mojem razumevanju povsem predolg obisk trgovine in
knjižnice. Seveda je bilo moje razumevanje povsem nasprotno z Majinim. Da se je
spet malo zaiskrilo, je itak jasno. Postavil sem končni rok za odhod – ob
deveti uri. Seveda smo babici pomahali in odpeljali proti Štajerski šele pol
ure kasneje.
|
Zimski poljub |
Peljali smo mimo Domžal in po avtocesti do Celja, tam zašibali
proti Vojniku in naprej do Zreč. Parkirali smo pred termami, se po telefonu javili
Benu, potem pa kmalu izginili v posteljo. Jaz sem sicer v roke vzel PSP, pa
potem pri drugem Tom in Jerryju že konkretno kinkal.
PIBER, MARIAZELL – 19.2.2011 – Zjutraj smo bili ob osmih pokonci. Pripravljeni na
odhod smo poklicali Bena, ki nas je
prišel pozdravit. Takoj je pojasnil, da bodo krenili na pot malo kasneje,
obiskali še trgovino v bližini Gradca in nas ujeli nekje po poti. Tudi prav,
smo mu ob devetih pomahali in mimo Slovenskih Konjic peljali proti avtocesti.
|
Parkirišče pod kobilarno v Pibru |
Štiripasovnici smo sledili do Gradca, tam zavili v smer Celovca, pa kmalu
preskočili na lokalne ceste, ki so nas peljale do kraja Piber. Da smo prav, so
nam kazale številne obcestne table in napisi, da je to dežela lipicancev. V
Pibru namreč stoji državna konjušnica.
|
Baročni dvorec |
Živi se je med vožnjo utrnilo vprašanje,
čigavi so sedaj lipicanci. Sem ji zvito odgovoril, da teh lepih živali
politične zdrahe nedvomno ne zanimajo in nas konec koncev tudi ne. Parkirali
smo na velikem parkirišču ob vznožju vzpetine, na kateri stoji dvorec, nad njim
so hlevi s konji.
|
Notranjost dvorca |
Dekleti sta bili sprva nekoliko brez volje, potem pa sta
najprej navdušeno skakali po trgovini in malo kasneje na igralih. Razpoloženje se
je že boljšalo. Ob pol dvanajstih je prišel naš vodič. Sredi zimske sezone smo
bili edini gostje. Z Majo sva se javila za prevajalca dekletoma in krenili smo na
ogled.
|
Igrala pred trgovino s spominki |
Najprej smo zavili v hleve s konji, videli različne opreme, hrvaško,
madžarsko in seveda domačo, iz Piberja. Izvedeli smo, kateri so rodovi lipicancev
in kako se označujejo, opazovali plemenske žrebce, med njimi tudi enega iz
Lipice. Videti je, da so žrebci španske jahalne šole letos preleni za randi s
kobilami iz Piberja, zato morajo (znova) na pomoč priskočiti krepki podalpski
lepotci.
|
Na vodenem ogledu po kobilarni |
V kovačiji pozimi konj ne podkujejo, smo pa videli številne vrste
podkev in izvedeli, za kaj se posamezna uporablja. Pri konjih v izpustu in
kobilah z žrebički nam je vodič dokaj obširno razložil, kako ravnajo s
kobilami, ki so breje in tistimi, ki so že povrgle.
|
Pristni stik |
Seveda je bil za
razumevanje vseh izrazov potreben hitri šnelkurs nemščine. Med tem, ko sva z
Majo švicala ob prevajanju, je Ajda skušala z dobrikanjem privabiti najbližjega
žrebička. Pa ni nič maral za njene namige. Opazil pa jih je drugi, ki je nenadoma
prav firbčno prišel pogledat obiskovalce.
|
Kobile in žrebički |
Dekleti sta bili seveda navdušeni.
Božali sta ga, on pa se je smukal okoli njiju, ju včasih boksnil ali celo nežno
ugriznil. Sedaj so bila še malo prej povsem kisla usta deklet razpotegnjena v
širok nasmeh. Dobra volja ni popustila niti med ogledom kočij in sani, s
katerim se je naš sprehod po kobilarni zaključil.
|
Firbčni žrebiček |
Čez trgovino smo seveda
firbcali, pa z obljubo, da še pridemo, dano tako trgovki kot otrokom, ušli na
igrala. Postanek je bil obvezen, čeprav sem malo tudi že priganjal. Smo imeli
za danes še nekaj načrtov. Med spustom proti avtodomu je Živa zlezla še v hiško
na drevesu, jaz pa sem šele sedaj opazil napis, da je parkirišče zasebno in da kampiranje odpade.
Dobro, da vemo za drugič.
|
Razstava kočij |
Odpeljali smo se do bližnje vasice Bärnbach, kjer smo
parkirali nasproti cerkve. Ta nam je poglede privlačila že ob vožnji proti
kobilarni. Nič čudnega, saj je izdelek dokaj ekstravagantnega arhitekta
Hundertwasserja, česar na zunaj ne more skriti.
|
Sveta Barbara |
Okoli cerkve vrsta nekakšnih
vrat predstavlja različne svetovne religije, to jasno kažejo tudi oznake na
njihovih obokih. Vsekakor zanimivo, tako zaradi oblike, kot predvsem tudi same
ideje. Pa saj je bil arhitekt znan po takšnih domislicah. Zato pa notranjost ni
bila tako pisana, kot smo pričakovali.
|
Notranjost cerkve |
Sem kar imel pred očmi župnika, ki
arhitektu grozi z večnim ognjem, če bo tudi notranjost na svoj način
»oskrunil«. Malo smo se igrali z navigacijo, ugotavljali, katera pot bo bližja
in brez dodatnih cestnin. Še bolj pa razmišljali, kaj bi se nam časovno najbolj
izšlo.
|
Krstilnica |
Še vedno poln računic, sem v mestecu Thörl samo debelo pogledal, ko je
pred menoj začel policist mahati z liziko. Ups. S kolegico sta stopila do mene
in skoraj v zadregi je vprašal, ali znam kaj nemško. Itak, da bi se kakšna
beseda znala najti. Hvala bogu je bil njegov odgovor.
|
Molitev |
Na vprašanje, kaj sem
naredil narobe, je pomignil, da sem malo prehitro vozil. Njegov dokaj bolj
zajeten kolega je res stal v bližini z laserskim merilnikom pod pazduho.
Prehitro? Halo! Kaj pa kolona za mano? Preveril je, če je z dokumenti vse v
redu, se pustil poučiti, da sta dekleti seveda privezani, vendar le
dvotočkovno, kolegica pa mi je namignila, da nisem ravno podiral rekordov.
|
Ena izmed vrat |
Po
tem, ko smo poklepetali še o naši nadaljnji poti, mi je vrnil dokumente. O kakšni kazni raje nisem
spraševal. Morebiti pa pride naknadno po pošti. Bomo videli. Do Mariazella ob
cesti ni bilo nobenega kifeljca več, le Jezersko sedlo smo morali prečkati in
že smo parkirali na P3.
|
Park pred cerkvijo v Bärnbachu |
Po četrti uri popoldan zastonj. Kot pravi Gorenjci smo
seveda čisto brez načrta pripeljali ravno nekaj minut za tem, ko ni bilo več
treba plačati nič. Med tem, ko je Maja cmarila kosilo, sva z Ajdo odšla do
bazilike. Marijino svetišče, nekakšne Štajerske Brezje.
|
Bazilika v Mariazellu |
Leta 2007 jih je
obiskal papež. Pa zanimanje verjetno ni bilo ravno preveliko, glede na to, da
še štiri leta kasneje (raz)prodajajo pakete, namenjene romarjem, ki so pred
leti prišli mahat Benediktu. Tokrat skontu nismo podlegli, vrečke so ostale v
polnem številu. Še sprehod po trgu pred cerkvijo, iskanje poti skozi samostan
nazaj proti parkirišču in okusna večerja.
|
Vhodni portal |
Po njej si je Ajda privoščila počitek
v alkovnu, jaz pa sem s kuharicama odšel pomolit, da bi bile tudi ostale
večerje podobne. Da bi bolj držalo, smo kupili še svetinjico, potem pa mimo
Marije v zlatu odšli proti izhodu iz cerkve. Na trgu smo zavili desno in se
malo naokoli vračali proti parkirišču.
|
Mogočna notranjost |
Poleg nas je bil že parkiran Beno. Nekje
v mestu smo se zgrešili. Nič hudega. Počakali smo, da se je vrnil in mu izrekli
dobrodošlico. Potem pa odpeljali proti Lunzu. Malo nas je skrbelo, ker je
policist v Thörlu zavijal z očmi, da ceste sicer ne pozna, da pa ne more biti
prida glede na oznako na zemljevidu. Pa ni imel prav. Cesta je bila odlična,
vzpon na sedlo in potem spust z njega pa nič posebnega.
|
Marijin oltar |
V Lunzu smo vijugali do
jezera in iskali drsališče, o katerem sem našel informacijo na internetu. Pa je
bilo jezero brez ledu in tudi v centru kraja ledene ploskve nismo našli. Pa
nič. Peljali smo naprej proti kraju Hollenstein an der Ybbs, se strmo vzpeli
nadenj in se znašli pred dilemo. Levo ali desno? Ugotovili smo, da desno ni
ravno pravega parkirišča, zgolj nekaj mest za žičničarje.
|
Arthur-Krupp-Platz |
Zato smo se vrnili do
razpotja in poskusili levo. Prostora je bilo dovolj, parkirišče ob cesti je le
nekoliko viselo. Pa nas ni pretirano motilo. Ko je pripeljal še Beno, je ravno
tako zavil najprej desno, potem pa prišel do nas. Poskusili smo dobro domačo
kapljico, nato pa šli na sprehod do smučišča.
|
Večerni sprehod po Mariazellu |
Ugotovili smo, da je tekmovanje s pležuhi že mimo, zabava pa se
je nadaljevala v lokalnem disku. Nas ni toliko pritegnila, da bi se ji
pridružili. Še posebej, ko so nas vsi gledali, kot da smo padli z Marsa. Zato
smo pobrali šila in kopita in se vrnili v avtodome. Vožnja čez dan nas je kar
utrudila, zato je bila ura za odhod v posteljo več kot prava.
KÖNIGSBERG, GAMING –
20.2.2011
– Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Mogoče zato, ker so me ponoči budili
veseljaki, ki so svoj uspešen pležuharski nastop bogato zalili.
|
Smučišče Königsberg |
Opazil sem, da
deluje poleg dveh vlečnic, ki ob umetnem zasneževanju uspeta prebroditi tudi
nekaj odjuge, še skrajno leva. Žičničar mi je vlil upanja, da bi znala do
otoplitve omogočiti nekaj zavojev. Pa je bilo veselja kmalu konec. Komaj smo
pri blagajni dobili dopoldanske karte, že je leva žičnica obstala.
|
Pogled od zgoraj |
Da tudi
gornji dve ne delata, smo pa tako že vedeli. Ni nam preostalo drugega, kot da
smučamo ob sidru. Progi, na vsaki strani žičnice ena, sta bili dokaj kratki,
vendar solidno strmi. Tako sta omogočili nekaj lepih zavojev. Krožniček nižje pa
je bil res namenjen zgolj začetnikom. Dekleti sprva nista bili ravno pri volji,
malo sta ponergali, da je smučanje dolgočasno. Puberteta, kaj se more.
|
Krožniček |
Pa sva
jima z Majo z nekaj truda skušala vožnje narediti bolj zanimive. Tudi Beno z
Jašo in Oskarjem je bil dodatna motivacija. Ob enih smo s smuko zaključili, vrnil
sem karte, potem pa odšel gledat, kaj se kuha. Seveda so bile na meniju dobrote
in seveda sta dekleti spet vihali nos. Izbirčne Mete.
|
Polni smo navdušenja |
Po kosilu smo se
odpeljali proti Hollensteinu, kjer sem natočil gorivo, nato pa vožnjo
nadaljevali do Göstlinga, kjer smo v termah Ybbstaler Solebad poiskali nekaj
informacij. Z Benom sva pomahala prijazni receptorki in pomežiknila, da se
naslednji dan vrnemo, potem pa navigirala proti kraju Gaming. Za Luzom se je
cesta vzpela, pa znova spustila, mimo kartuzije smo iskali pravi odcep do
bazena.
|
Parkirišče pod smučiščem |
Presenečeno smo ugotovili, da gre v resnici za šolski bazen, pod
katerim so tudi savne. Sledili smo tablici, ki je obetala parkirišče za
obiskovalce bazena in našli miren prostor za šolo. Tako miren, da ima tudi
nočne obiskovalce. Benu sem z nogo pokazal, kaj mislim. On je sicer kimal, a
videl le na tleh narisano tanculo in polja za igro Človek ne jezi se.
|
Osamljeno drevo |
Šele ko
sem kondoma brcnil pod sneg se mu je izvil presenečen: »Ooooooo«. Na hitro sva
raziskala pot do bazena in z Bademeistrom spregovorila par prijaznih besed. Čez
nekaj minut smo se vrnili v polni zasedbi, dobili nekaj osnovnih napotkov, nato
pa zasedli prosta mesta ob manjšem bazenu.
|
Na zaprti progi se kaže pomanjkanje snega |
Na eni strani bi se dalo celo
plavati, na drugi pa je bilo vode komaj do kolen. V njej so že špricali domači
otroci, mi smo se jim le pridružili. Beno je takoj strokovno ugotovil, kakšne
vrste je bazen in pokomentiral rešetke ob njem. Poklicna deformacija. V kleti
so bile turška, finska in bio savna. Slednja je imela temperaturo okoli 60
stopinj in nekoliko višjo vlažnost.
|
Parkirišče za šolo v Gamingu |
Prostora za počitek je bilo dovolj, celo
manjši bazen za ohladitev je bil ob tuših. Dopoldan nas je na smučišču nekoliko
zeblo, zato je pregrevanje prav prijalo. Tastari smo toploto seveda iskali v
kleti, otroci so si raje na bazenu izposojali rekvizite, žoge, vodne koše,
zabave je bilo zadosti.
|
Bazen se je zvečer umiril |
Če sta naši pubertetnici fanta iz sosednjega avtodoma
prej gledali še malo od strani, so se sedaj že povsem ujeli. Zabava je bila na
višku. Dokler ni bila Mila preveč zaspana in so Beno in njegovi pomahali in se
odpravili spat. Mi nismo bili v vodi skoraj nič dlje. Da pa smo se uredili, nam
je pri dekletih vzelo precej več časa.
|
Hodniki šole v Gamingu |
Ko smo prišli do avtodoma, je bilo pri
sosedih že vse tiho. Nismo hoteli motiti ali celo koga buditi, zato smo tiho
skočili kar domov, na toplo. Utrujeni smo kmalu zaspali, noč je bila povsem
mirna.
YBBSTALER SOLEBAD –
21.2.2011
– Zbudil sem se že pred sedmo in opazil, da se je malo parkirišče začelo počasi
polniti. Čas začetka pouka je bil vedno bližje, učitelji so prihajali. Potrkal
sem pri Benu in, še preden bi naju kdo grdo pogledal ali celo zaparkiral, sva
mimo presenečenih otrok odpeljala do glavne ceste in zavila proti Lunzu.
Vračala sva se do Göstlinga in pred bazeni parkirala.
|
Ybbstaler Solebad |
Prijazna mladenka, ki je
ravno prihajala v službo, nama je pomignila, da lahko avtodome pustiva tudi na
tlakovcih, ki so omogočali parkiranje daljših vozil. Jaz sem ga parkiral ob
cesti, Beno pa ob bazenih. Ker je bilo časa do odprtja še dovolj, sva odšla v
vas do trgovine. Čeprav sva imela točno navodilo, kaj kupiti, sva brskala po
policah, se seveda najdlje zadržala pri policah s pivskimi flašami in nato
polnih rok prišla do blagajne. Ta prave babe, sva se smejala sama sebi.
|
Otroci med igro |
Malo
pred deset smo bili že v termah, presenečeni, saj so bile kljub ponedeljku
nabito polne. Počitnice sosednje Štajerske so se krepko poznale. Vseeno nam je
v zadnjem trenutku nekako uspelo zbrati dovolj ležalnikov na balkonu. Najprej
sem bazene preizkusil kar sam, zavil pa sem tudi v savne. Zanje je bilo
potrebno manjše doplačilo. Papirnata zapestnica je po eni strani omogočala, da
se je bilo možno sprehajati v savne neomejeno, po drugi strani pa preprečevala,
da bi jo bilo možno menjati.
|
Kaj pa se gremo sedaj? |
Ajda se je udobno namestila na ležalniku in
zatopila v napeto zgodbo, Živi pa je počasi postalo dolgčas. Zato sem obe
navdušil za tobogan. Ni kaj posebnega, bolje kot nič pa že. Ko se nam je
pridružil Beno, časa za zehanje ni bilo več. Dekleti sta dobili družbo, otroci
so se zabavali v slanem bazenu, ki je bil tudi najtoplejši. Potapljali so se in
preganjali čas z raznimi igricami. Beno je v vodnem toku našel zapestnico za
vstop v svet savn. Očitno se je nekomu odlepila in z Mojco sta šla skupaj na
toplo.
|
Ko smo vsi otroci |
Dan je hitro mineval. Otroci so na ležalnikih kartali, Enka je bila
zakon, pa tudi ugotavljanje oseb v igri
detektiv jih je pritegnilo. Lakota je zahtevala malico, prebrali smo
vsak kakšno revijo ali kar celo knjigo. Dan za uživanje in relaksacijo. Tastari
smo se menjavali v savni. Dve finski, turška in bio savna, so nas kar navdušile.
Malo manj pa gneča. Še posebej ob obredih vodenega savnanja.
|
Knjiga mene briga |
Ko sem prvič
zakorakal v solno savno, sem bil navdušen, ker je bila skoraj prazna. Čez minuto
so se vrata odprla in kolona ostarelih nagcev je zasedla vsa kolikor toliko
prosta mesta. Med tem, ko so bili že tako nagneteni, da se jim je švic skoraj
prelival, so si za piko na i začeli praviti že tisočkrat prežvečene vice. Tiste
o Janezku (Franceljnu v holcerski varianti) in trdem zunaj in mehkem znotraj –
žvečilcu. Iz savne sem sit vsega skupaj pobegnil ravno, ko bi se program moral
začeti. Hvala lepa, to ni zame.
|
Zunanji bazen |
Ker Mila ni hotela zaspati na bazenu, sta z
Mojco odšli v avtodom. Beno in fanta pa so nam še lep čas delali družbo. Z njim
in Oskarjem smo šli v savne, otroci pa so postali pravi kvartopirci. Beno in
fanta so se ob petih poslovili, mi pa smo vztrajali do večera. Gneča v bazenih
se je zmanjšala, v savnah pa se je bilo zgolj treba izogibati vodenih savnanj.
|
Evo, pa gre moja plača... |
Čeprav tudi to ni vedno pomagalo, saj so bili programi izmenično v finskih
savnah. Program je namreč trajal skoraj pol ure, nato je čistilka še pet do
deset minut savno čistila. Ko je z metlo odšla, si lahko hitro skočil na
pregrevanje, vendar se po navadi še niti ogrel nisi, so že pričeli prihajati
kandidati za naslednji program. Bljak. Z Majo sva raje zavila v bio savno,
prijetna, lahko bi kar zaspal.
|
Ni me... |
Z dekletoma sem šel zaplavat v zunanji bazen,
uganjali smo vragolije v toku. Za konec sem odplaval še nekaj dolžin v malo
hladnejšem bazenu pod balkonom. Potem pa je bil res že čas za odhod, treba se
je bilo še stuširati in posušiti lase. To je pri nas kar podvig, ki zahteva
svoj čas. Ob prihodu v avtodom smo si tako le še skuhali juhico, potem pa že
pripravili avtodom za odhod proti smučišču Annaberg. Peljali smo do Lunza, tam
zavili proti Mariazellu, pa še pred njim mimo Erlaufseeja presekali do
Mitterbacha.
|
Polna vreča smeha |
Cesta je bila praktično prazna, na celi poti smo srečali morebiti
tri avtomobile. Spet je šlo gor in dol do parkirišča pod Annabergom, kjer bi
kmalu zgrešil pravi uvoz. Pa ga nisem. Parkiral sem poleg Bena, ki je bil tu že
nekaj časa. Povabljen v goste, sem odšel k sosedovim na večerni klepet. Razpredali
smo o kartici, načrtih, marsičem. Malo pred polnočjo je bil čas za spanje.
Ležernega uživanja je bilo konec, naslednji dan nas je čakalo smučanje.
|
Smučišče Annaberg |
ANNABERG – 22.2.2011 – Vremenske
napovedi, ki smo jih spremljali pred odhodom, so bile povsem zmedene. Tik pred
odhodom pa so se dokaj poenotile, že v začetku tedna, vsaj s torkom,
izboljšanje. Pa jade. Vreme je bilo oblačno, vrhovi v megli. Kaj se more. Z
Benom sva bila ob devetih na blagajni, doplačala nekaj malega za dnevne karte,
nato pa finiširala priprave za smuko.
|
Smuka s Hennestecka |
Pri nas je bila danes zjutraj na vrsti za
smuko Ajda, Maja in Živa sta se odločili, da se nam pridružita malo kasneje.
Najprej sva šla na vlečnico Reidl 4, potem pa na štirisedežnico Hennesteck. Ta
je bila ob spustu čisto razočaranje. Proga bi bila sicer zanimiva, toda topovi
so delali že celo noč s polno močjo. Zato so bili sredi nje ogromni kupi, nisi
vedel, kje se končuje poteptani del, kje pa vedno globlji napihani umetni sneg.
|
Tekoči trak v bližini parkirišča |
Da proge na najbolj ozkih delih niso bile zavarovane, nas pa sploh ni presenetilo.
Vlečnica na zadnji strani, Almlift, je bila bolje pripravljena, pa tudi
spodnja, krajša štirisedežnica je ponujala nekaj malega uživaške smuke. Bilo pa
je mrzlo, tako da je ob enajstih sledila prva menjava. Obupno počasni trak nas
je potegnil na vrh klanca pod katerim smo bili parkirani.
|
Na vrhu žičnice Pfarrboden |
Ajda se je šla
pogret, Živa pa na smuči. Skupaj z Majo smo odšli pod Annaberg. Tudi sidro
Reidl 5 je imelo kupe, kaj takšnega že dolgo nisem videl. Ko smo se spuščali v
Pfarrbodenstüberl, je Oskar pomotoma zavil nazaj na sidro. Maja, ki je smučala
zadnja, ga je klicala, potem pa zavila za njim. Kmalu smo se našli, smučišče
vendarle ni bilo tako veliko, da bi se bilo treba pretirano iskati.
|
Ravnina pod vrhom Hennestecka |
Proge ob
dvosedi Pfarrboden so bile bolje urejene, toda kaj, ko ti je na vrhu žičnice,
tik ob vasici, sneg iz topa neslo naravnost v glavo. Se pa vsaj obirali nismo,
spuščali smo se navzdol in uživali v lepih zavojih. Ob dvanajstih se nam je
znova pridružila Ajda, eno uro smo smučali vsi skupaj. Mraz je nekoliko
popustil, vreme pa se ni izboljšalo.
|
Živa prevzema štafeto |
Ob enih je šla počivat Živa, z Ajdo pa smo
največ smučali pod Annabergom. Progi, na vsaki strani ena, sta bili dokaj
strmi, nič kaj dolgočasni. Še najbolj sta nam odgovarjali, le med vožnjo proti
vrhu je bil vedno nekdo sam na dvosedi. Čas za meditacijo. Ob pol treh je
sledila nova menjava, Živa je smučala do konca, z njo pa kmalu še Maja, saj sem
jaz odšel na kosilo.
|
Reidl-Lift 4 |
Po njem so iz sosednjega avtodoma sporočili, da je
utrujenost za sprehod prevelika. Tudi Živa je potožila, da jo je smuka utrudila
in bo tako ostala kar na toplem. Z Majo in Ajdo pa nismo obupali, korak smo
zastavili proti Annabergu. Na robu parkirišča smo zavili na gozdno učno pot,
sneg je prijetno škripal pod nogami.
|
Zgornje parkirišče pri blagajnah |
Zložno smo se vzpenjali in se ob
pojasnilnih tablah pustili poučiti o lokalnih živalih, rudarstvu, nevarnosti
plazov. Pot se je iztekla na travnik, za njim pa smo tik pred vasjo zavili v
kratko sotesko. Na vrhu griča. Prav nenavadno. Sledil je še spust do trga,
dejansko na vrhu smučišča.
|
Učna pot - rudnik |
Pozdravili smo policista, ugotovili, da je cerkev
zaprta in da so ob glavni ulici prijetne hiške, v gostišču na drugi strani
ceste pa kar živahno. Ker se je med tem stemnilo, smo jo navzdol mahnili po
glavni cesti. Prometa ni bilo veliko, zatorej je bila tudi hoja dokaj prijetna.
|
Sneg je smučal pod nogami |
Na parkirišču smo izvedeli, da se je Beno izgubil. Čez čas je le našel pot
domov, pojasnil, da je ob iskanju vode naletel na prijetno lokalno gostilnico,
kjer so ga domačini vzeli za svojega. Ura je bila že dokaj pozna, zato smo
pripravili vse za odhod, pognala sva svoji mašini in peljala proti Mitterbachu.
Cesta je bila kljub temu, da je rahlo naletaval sneg, povsem v redu.
|
Na izhodu iz nenavadne soteske |
Parkirali
smo nasproti žičnice in tudi po hitrem obhodu drugih parkirišč pri nižje
ležečih bazenih, tam ostali. Otroci so se naselili v naš avtodom, tam gledali
film in igrali računalniške igrice, tastari pa smo pri Benu klepetali. Večer je
kar hitro mineval, ob enajstih je bil zadnji čas za spanje.
|
Večerni Annaberg |
Otroci so morali
prekiniti z zabavo, čakal nas je še en smučarski dan. Ob pol enih ponoči sem
zaslišal, da je pripeljal še en avtodom in parkiral poleg nas. Peter je prišel,
juhej.
GEMEINDEALPE –
23.2.2011 –
Jutro je bilo oblačno, naletaval je sneg. Ponoči ga je naneslo nekaj
centimetrov, celo cesta je bila bela. Pozdravili smo se s Petrom. Oba z Benom
sta sumničavo gledala v nebo in sklenila, da bo popoldne bolj primerno za
smuko. Jaz pa sem bil zagnan, doplačal sem razliko do dnevne karte in se
odpeljal s štirisedežnico navzgor.
|
Na štirisedežnici Bodenbauer Express |
Smučišče ima dejansko poleg kratkega krožnička
za začetnike le dve žičnici. Štirisedežnico spodaj in počasno dvosedežnico do
vrha Gemeindealpe. Slednjo so zagnali šele ko sem pripeljal do nje. In jo na
vrhu tudi takoj ustavili. Hm, žičnica samo zame, odlično. Žičničarja sem na
vrhu povprašal o prospektu prog. Ga je neuspešno iskal, potem pa le pokazal na
tablo z letno silhueto hriba. Pa nič.
|
Pod dvosedežnico Gipfelbahn |
Dolga flanka je pač vabila, gremo po
njej, pa bomo videli, kam pripelje. Prva strmina je bila uradno zaprta, vendar
me je premamila. Na vrhnji strmini se je sneg celo malo plazil. Pa ni bilo
hudega. Tudi nižje spodaj ga je bilo ravno prav za uživaško uvijanje. Vriskal
sem in po postajici prijateljem sporočal, da se je najbolje spraviti na smuči.
|
Užitek v pršiču |
Pridružila se mi je zgolj Živa, ki je skupaj z mano uživala v pršiču. Spustila
sva se prav z vrha in presmučala celo dolgo flanko. Skoraj nedotaknjeno.
Večkrat. Vse naokoli je pršelo, na bolj ravnih delih pod flanko, pa si lahko
smuči zgolj slutil pod snežno odejo. Zvijali sta se sem in tja kot kači.
|
Greva še enkrat |
Ob
enajstih sta se nama pridružili še Maja in Ajda. Še vedno smo lovili nezvožene
dele, vendar jih je bilo ob vsaki vožnji manj. Manj užitka in več rodea. Na
ravnih delih pa je zvoženi pršič neprijetno zaviral, na nekaterih delih je bilo
treba obvoziti kamen ali dva. Na oblačnem nebu se je občasno skozi oblake
posvetilo, vendar sonce ni zmagalo. Povrh so ves dan izpod neba plesale
snežinke. Pa vseeno smuka ni bila neprijetna.
|
Pršenje |
Zavili smo tudi na krožniček,
zgolj toliko, da smo lahko rekli, da smo bili tudi na tej žičnici. Potem pa s
sedežnico spet navzgor. Po navadi do vrha, občasno, za spremembo, zgolj do vrha
štirisede. Spet je šla uvijat z nami Živa, nekaj časa smo vozili skupaj, potem
pa sta se dekleti znova menjali. Živa je včasih zašibala tako, da sem jo komaj
lovil.
|
Maja in Ajda iščeta zadnje nedotaknjene krpice |
Ob dveh je bilo treba narediti pavzo, Beno je pod smučiščem čakal z
Edelweissom. Itak, da se je prilegel. Zadnjo vožnjo sva lovila z Ajdo, vozila
po položni progi z vrha, potem pa verjetno kot zadnja sedla na štirisedežnico.
Blagajničarko sva še ujela in vrnila karte, potem pa že pospravljala opremo v »trugo«.
|
Edelweiss |
Dekleti sta bili složni, da je smučarije zadosti. Ker je Maja morala naslednji
dan v službo, smo se poslovili od Petra, počakali Bena, potem pa odpeljali
proti Mariazellu. Pot smo nadaljevali proti Jezerskemu sedlu in naprej navzdol
v smeri Kapfenberga. V kraju Thörl policistov tokrat ni bilo na spregled.
Benson pa se je čudil, kje se vozimo, saj je on gor grede ubral čisto drugo
pot.
|
Flanka je vedno bolj rodeo |
Komaj smo dobro zapeljali na avtocesto, že smo se ločili. Beno je šibal proti
Gradcu in naprej proti domu, mi pa smo ubrali smer proti Celovcu. Avtocesti smo
sledili, dokler nas navigacija ni usmerila na lokalno cesto. Peljali smo čez
dobrih 900 metrov visoko sedlo Obdacher Sattel, pa smo zanj izvedeli le po
oznakah ob cesti in izogibališčih za natikanje verig na vsaki strani.
|
Sonce se prebija skozi oblake |
Ker smo
bili že tako ali tako visoko, praktično ni bilo nobenega vzpona ali spusta.
Pripeljali smo na avtocesto, ki do koroške prestolnice pelje iz smeri Gradca in
ji sledili do odcepa za Velikovec. Od tam smo peljali proti Železni Kapli in na
naše drugo današnje Jezersko sedlo.
|
Zadnja vožnja |
Lučka za gorivo mi je seveda začela svetiti
ravno, ko smo dobro odpeljali iz Velikovca, bencinska črpalka v Železni Kapli
je bila že zaprta. Da je na Jezerskem tudi, smo pa itak vedeli. Toda brez težav
smo se še spustili do Planšarskega jezera in tam natočili gorivo iz kantice. Do
doma ga je bilo sedaj dovolj.
|
Parkirišče v Mitterbachu |
Malo so se kresale iskrice, saj sem si jaz
predstavljal romantično noč ob jezeru, pod zvezdami, Maja pa je videla zgolj domačo
posteljo in službo naslednje jutro. Seveda mi ni preostalo drugega, kot da
popustim. Pot proti domu nam je bila več kot znana, vijugali smo po dolini
Kokre in pozno zvečer parkirali na domačem dvorišču.
|
Slovo |