Vodiška planina

Danes sem bil sam. Vsi klici, namigi, vprašanja so ostala brez pravega odgovora. Zatorej sem si v glavi zamislil kolesarski krog, da preizkusim novo čelado in jo predvsem skušam obdržati celo in ne popraskano. Z glavo pod njo seveda. Ob šestih sem v Škofji Loki sedel na kolo, se čudil, saj se je svetloba komaj razlila po Šentflorjanski dolini. 

Selška dolina

Peljal sem mimo šole v kateri sem nekoč gulil klopi, v Selcah zavil navzgor. Med brcanjem proti vasi Topolje sem se dodobra ogrel. Toda kaj, ko sem se med spustom do Nemilj spet ohladil. Parkirišča ob makadamski poti so bila prazna, gobe torej ne rastejo, sem se muzal. Iz Nemilj sem se vzpenjal proti Jamniku, sprva peš, saj so Smart Sam enostavno preozke za gruščnat kolovoz. 

Jamnik in Jelovica

Višje je steza postala boljša, lepo se je peljalo, seveda z obveznimi postanki za iskanje zakladov. Vsak je bil povezan s to ali ono gozdno živaljo. Pod Jamnikom sem moral še do kamnitega srca, zadnja točka te serije, potem pa sem po kratkem postanku na menda najlepšem gorenjskem balkonu (ganku bi lahko tudi rekli) na drugi strani vasi Jamnik spet zagrizel v breg. 

Gank

Malo sem brcal, malo porival, do partizanske tehnike Mete. Prijatelj je tu skril zaklad, ki je terjal obisk. Zanimivo mesto z večplastno zgodovino. Spustil sem se na makadam, nadaljeval po njem v približno pravi smeri. Samote sem bil vesel, saj mi ni bilo treba požirati prahu. Zavil sem na pot, ki proti Vodiški planini pelje iz Dražgoš. 

Meta

Delno kolovoz, delno lepo vozna steza (trail bi rekel prijatelj), sta me mimo mesta, kjer je bil ustanovljen Cankarjev bataljon, pripeljala po strmem spustu na planino. Hitro sem pridobil potrebne podatke, vnesel dobljene koordinate in zazijal. Vse lepo in prav. Lepo razgledišče, kot sem ugotovil nekoliko kasneje. Toda kilometer tja in prav toliko nazaj. Peš. Je bilo kar odveč. 

Vodiška planina

Na Vodiški planini sem znova skočil na kolo, odpeljal po gozdnih cestah do Rovtarice, zavil v smeri Železnikov, požiral prah avtomobilov ob spustu, vse do asfalta. Skozi Rudno in nekdanji železarski kraj sem peljal do Plečnikovega spomenika pod Dolenjo vasjo, v miru in senci spil radler, toliko, da sem se umiril, zdržal še tistih nekaj kilometrov do doma.  

Rovtarica

Ferata na Češko kočo

Želja se je porodila že pred časom. Češka koča, zavarovana plezalna pot ali ferata po domače. Le še čas je bilo treba najti. Vreme. Potem je prišla epidemija, vse z njo povezane omejitve. Zima, potrebno je bilo počakati, da se je poslovila, sneg skopnel. Manjkalo je kondicije. Je povedala. Ko sem že skoraj pozabil na vse skupaj, me je presenetila. Greva? 

Na vstopu

Seveda sem zagrabil priložnost, našel prvi prosti termin in bil, nekoliko tudi zaradi navdušenja, kar prezgodaj na Jezerskem. Pozdravil sem Kali, naložil nahrbtnik, Živa je sedla na sovoznikov sedež in le nekaj trenutkov kasneje sva krenila s parkirišča, mimo spodnjih postaj tovornih žičnic, do melišča in pod steno. 

Živa

Seveda nisva bila sama, dva sta se vzpenjala, Avstrijki pripravljali, tretja v vrsti premagovala začetniške težave. Ko sva bila pripravljena, so nama vsi kazali, naj greva naprej. Nisva si dala dvakrat reči, prva stena je bila hitro za nama, tudi nadaljevanje do mesta manjšega podora naju ni ustavilo. Ohlapna jeklenica, kratke noge, Živa je kar gledala kje in kako naprej. 

V previsu

Nad jeklenico, spodaj, ni najbolje vedela kaj bi. Ko je v razkoraku prišla na drugo stran, je bil pred njo previsni del. Ključni del stene. Zagozdila se je med steno in jeklenico in se nekoliko spočila. Potem je našla zadosti moči, da se je dvignila preko zahtevnega dela. Sam sem ji bil za petami, spodbujal in čakal, da pridem na vrsto. 

Pogled navzdol

Prvi del stene je bil za nama, pred drugim sva sedla, Živa je priznala, da za zajtrk ni bilo časa, upala, da ji nekaj piškotov povrne moči, spila večino svoje vode. Ko sem ji nekaj višje z ravbarsko lestvijo pomagal preko stopnje naprej, je ni moglo nič več ustaviti. 

Pred izstopnim detajlom

Brez težav je nadaljevala v navpičnici, vse do vrha, izstopa na planinsko pot, nekaj metrov pod Češko kočo. Zahteven del poti je bil za nama, počasi sva se spuščala proti parkirišču, odpeljala domov, pozdravit Ajdo, Kali, reči še to in ono ob pivu na sončni terasi.  

Pri Češki koči

Lubnik

Napovedane so bile nevihte, krajevna neurja, celo toča. Že ponoči, zjutraj naj bi se vse skupaj samo še stopnjevalo. Toda zgodnji pogled v nebo je pokazal precejšen kos jasnine. Vsaj za sprehod bo, sem bil prepričan, oblekel sem se prav tako, jo mahnil skozi Škofja Loko. Tja proti Puštalu in Hribcu s cerkvijo svetega Križa. 

Pogled s Hribca na Škofja Loko in Lubnik

Ko pa sem stal na mestoma razglednem vršičku in je v daljavi sonce presevalo skozi oblake, se mi je zazdelo, da tako zelo slabo že ne bo moglo biti. Spustil sem se navzdol, vzpel do škofjeloškega gradu in mimo Kranclja nadaljeval pod Kobilo. Na sedlu sem izbral znano pot čez Lužo, malo mi je bilo žal, ker so palice, povsem nepotrebne za sprehod po mestu, ostale doma. 

Sonce in oblaki

Koleno se je ogrelo, le na prehodu preko električnega pastirja me je ob čudnem gibu zabolelo. Čez nekaj korakov je bilo spet vse v redu, hodil sem skozi Gabrovo, nadaljeval proti Lubniku. Telefon je bil skoraj na ničli, zatorej sem šel za nosom, nekaj odcepov desno spustil, na koncu malo po svoje vendarle prišel prav. 

Megle

Pri koči sem naredil nekaj fotografij, ob cincanju ali bi se ustavil za malo dlje, pa je pretehtalo dejstvo, da je bolje, da sem nižje, če se kaj ulije. Res je kmalu po začetku sestopa na listju nad menoj zašumelo nekaj kapljic, vendar do mene ni priletela nobena. Zavil sem na pot po grebenu, mogoče sem tukaj že hodil, pa mi je ušlo iz spomina. Pot je bila vsekakor samotna. 

Pogled z vrha

Šele ob čokoladno rjavi Sori sem srečal prvo živo bitje. Možakar je v škornjih hodil navzgor in potarnal, da se je zaradi strahu pred dežjem obrnil in šel po dežnik. Sam sem potrdil, da sem povsem moker, toda iz drugih razlogov. Čez travnike sem prišel do Škofja Loke, šel skozi stari del mesta do Homana. Žirouc je bil odličen zaključek pohoda. Kot bi trenil, ga je zmanjkalo. Le še nekaj korakov in že sem se peljal proti Miljam.  

Tradicionalni zaključek