Samota

Ravno je odbilo sedmo uro, ko sem stopil na robu snega na smuči. Nasmehnil sem se dnevu in se hkrati čudil, saj so se čez luno potegnile meglice. Slabo vreme prehiteva, se je vame nekoliko zajedla skrb. Zgolj za trenutek. Potem so jo že preglasili vdihi, ki so si sledili eden za drugim in v jutranji zrak spuščali toploto telesa. 

Vse še spi

Vzpenjal sem se naravnost navzgor, po smeri, ki sva jo pred dnevi začrtala s Tomažem. Hodil sem svoj tempo, nikogar ni bilo, ki bi me dohiteval, prehiteval. Bil sem čisto sam. Le sem in tja je nekje iz goščave ob progi prišel glas ptice. Prav pomladno. Smučišče se mi je zdelo bolje urejeno, vse kaže, da bodo kmalu spet pognali enosedežnico. 

Prebujanje

Je bilo kar prav, da sem za hitro jutranje miganje izbral Španov vrh. Že sem bil na uravnavi, nebo nad menoj se je obarvalo lepo rdeče. A še preden sem prišel do zadnje strmine, so oblaki zatrpali celotno nebesno prostranstvo, od obzorja do obzorja. Psi so na progi še vedno odlično prijemali, mahal sem jo kar naravnost, vse do zgornje postaje. 

Rdeče nebo

In seveda takoj še tistih nekaj metrov do najvišje točke nad radioamatersko hiško. Kar tam sem se pripravil za spust, ujel še nekaj razgledov. In se za fotografijo ustavil pred strmino. Potem pa zarezal zavoje navzdol, enega za drugim, brez postanka, čisto sam. Prav res mi ni bilo jasno, kako, da ni nikogar. Mogoče jih je prestrašila malo slabša napoved. Ali zgolj oklenile delovne obveznosti. Kdo bi vedel. 

Na vrhu smučišča

Že sem se spuščal pod srednjo postajo, sprehajalka s psom, ki se je že spuščala, je bila poleg mene edina živa duša danes. Vsaj na tem smučišču. Zadnji zavoji, vse do stopnic, kjer sem snel smuči in se spustil do parkirišča. Da bi ponavljal vzpon, res ni šlo. Me je čakalo še nekaj zakladov v Mojstrani. Torej bo hoje na koncu več kot dovolj. Pomahal sem samotnim pobočjem in se odpeljal v dolino.

Jest