Načrt je bil drugačen. Ne glede hriba, glede družbe. Pa se včasih ne izide vse, kot bi si želel in na koncu so se poti ločile, vsak je odšel na svojo stran. Hoja skozi zasneženi gozd je bila ob začetku zime, ko se ti seveda kar malo lušta biti znova na snegu, lepa. Ker pa ura ni bila več pretirano zgodnja, se je sneg že počasi topil, z vej padal enkrat v drobnem pršcu, drugič debelih kosmih. Včasih tudi za vrat.
 |
| Ko te zima prehiti |
Pot je bila tam, kjer jih še ni hodilo veliko, zasnežena, drugje zaradi moče mokra, tudi blatna. Vendarle ni bilo težav, srečanja pa so bila prijetna. Je kar razlika od skorajda sosednje romarske gore. Tu večina pozdravi. Na greben sem se kot običajno vzpel s parkirišča med Črnučami in Gameljnami, redko se je odprl pogled.  |
| Jeleni |
Rdečo mušnico je prehitela zima, znamenje ob poti, radovedni jeleni so me opazovali z druge strani ograde. Klop je samevala, danes ni še nihče sedel na njej. Pod vasjo Rašica sem zavil na makadamski odcep, malo naprej na stezo navzgor. Precej bolj shojena pot je bila spolzka, na srečo pa sem imel palice.  |
| Pot skozi gozd |
Izbiral sem najkrajše odcepe, kot bi mignil stal pod razglednim stolpom, se vzpel nanj. Na Ljubljansko stran so megle zakrivale pogled, na druge strani se je bolje videlo. Ko na vrhu nisem bil več sam, sem naredil še fotografijo, se spustil na trdna tla. Prav tam je stal snežak, minljiva kreatura, kateri so verjetno dnevi šteti. Pri koči je bilo živahno, a sem šel le mimo, se po cesti spustil v vas, iskal vpisne liste.  |
| Pogled z vrha razglednega stolpa |
Eden je bil pri kozolcu, drugi v leski, tretji pri podrtiji sredi gozda. Vsak malo poseben, pa vendarle na koncu vidiš, da so si tako ali tako vsi podobni. Zavil sem nazaj na greben, srečeval predvsem pohodnike s svojimi cucki, malo so jih peljali na sprehod. Le še ovinek, dva in že sem bil na izhodišču. Ja, v družbi bi bilo lepše. A tudi samota ni vedno napačna. Pa še lep dan je bil.
 |
| V bližini vasi |
Ni komentarjev:
Objavite komentar