Špica

Spet je tukaj tisti teden v letu. Ko bi morali biti veseli, se imeti radi, uživati v vseh in vsem, kar nas obdaja. Ko v resnici nekateri veseljačijo preko vsake mere, brez misli na preostanek sveta, vse, kar nas še čaka, kar se ravnokar dogaja. Katerim je ta čas preprosto … špica. Drugi so ravno zaradi tega globoko potrti, se iz črnih misli ne morejo izvleči, tonejo vedno globlje. 

Oblaki

Zgolj vprašanje je, katerih je več. Kam se kdo utegne uvrstiti. Sam sem si rekel, naj bo vsaj vrh Špica. Vsaj nekaj, če je že preostanek črn, brez optimizma, upanja na boljši jutri. Zgolj čas, ko čakaš, da te doleti tista bolezen, s katero smo vsi okuženi in je zanesljivo, vsaj kolikor je znano, stoodstotno smrtna. 

Pot

Bil sem sam. Kaj pa drugega. Saj po svoje mi je kar ustrezalo, še sam sebe sem komaj prenašal. In potreboval sam čas. Za razmislek o svojem življenju, smislu tega in onega, dogajanju, odločitvah, bolečini. Dan je bil … kot rečeno … ravno pravšnji za to. Jutro se je začelo s krvavo zarjo, neki čudni oblaki so bili na jugovzhodu. Kar malo strašljivi, nezemeljski so bili za videti. 

Pogled izpod Špice

Ko sem stopil na pot, je bila ta pomrznjena, nad menoj pa debel, siv, težak pokrov. Edino, kar je bilo dobrega, je bila samota. Še živali so se poskrile. Na sedlu sem zgolj pomahal Staremu gradu, kjer sem z obzidja zrl na Kamnik pred dnevi, se vzpel na (Visoko) špico, s čudovitim razglediščem tik pod vrhom. Prav na vrhu sem srečal gospo, ki je telovadila, prvo srečanje danes. 

Pogled na Stari grad iz sedla

Zgolj pozdravila sva se, pa saj, kaj pa bi ji rekel? Tako zgodnja? Tomaževo mantro … pa kar sama? Srečanj je bilo zdaj več, dežela se je zbudila, ljudje skupaj z njo. Malo za kondicijo, malo pa tudi kar tako, zase, sem se spustil na drugo stran, obrnil in znova preko vrha vračal v smeri gradu. Spuščal sem se proti Nevljici, tja, kjer me je čakal avtomobil. Da se z njim odpeljem … domov. Domov?

Življenje