Kosmatica

Ko sem večer prej prišel na Ljubelj, mi je bilo hitro jasno, kakšno je stanje. Smuka z Zelenice bi bila bolj ali manj iskanje najboljših prehodov in vijuganje med kopnimi deli in kamnitimi minami. Torej preprosto povedano … ne hvala. Ali kot bi rekel Borut, ki ga je ta vikend položil prehlad – neužitno. 

Podnar

Na srečo pa je Rok imel nočno, po njej pa kot običajno čas. Malo je sicer kolebal med smučanjem in kolesom, na srečo pa so bele strmine pretehtale. Ko je zjutraj še potrdil, da pride, se mi je kar smejalo. Po običajni kontroli na meji sva se zapeljala proti Podnarju. Zadnji del ceste, od smučišča naprej, je bil zasnežen, vendar nisva imela težav. 

Potok

Niti slučajno nisva bila prva, a parkirišč je bilo še zadosti. Pa bo tudi snega? V sosednjem avtomobilu so bili vsi v gojzarjih, tako sem si, ko so iz drugega začeli vleči smučarsko opremo, kar oddahnil. Na robu travnika sva si nadela smuči, šla skozi gozd proti Pravljičnemu travniku. Snega res ni bilo pretirano veliko, a za smuko ga je bilo videti dovolj. 

Stene od Rjavice do Vrtače

Na mestu, kjer cesta ostro zavije desno, sva še malo razmišljala o nadaljevanju proti sedlu pod Belščico, pa nato ob pogledu na pobočja, prekrita z ruševjem, sledila predhodnikom proti Vgrizevi planini. Vzpon po cesti je bil pravi za klepet, saj se ta prav zložno vzpenja. Prvi bližnjici nisva sledila, tudi druga naju ni premamila. 

Sonce se je pokazalo

Potem pa sva le zagrizla v breg, sledila dvojici s prijaznim psom in ju malo višje tudi prehitela. Pod planino sva hodila mimo izvirov navzgor. Ravno ko sva se prevalila čez rob in se je pred nama odprl pogled na vrh, sta mimo koče dva odvijugala proti cesti in se spustila po njej. Midva sva hodila naprej, ob robu zasneženega travnika do najvišje točke. 

Vgrizeva planina

Nisva bila sama, Kosmatica je danes že videla nekaj obiskovalcev, vedela sva, da jih še precej več prihaja. Nekaj fotografij, priprave, potem pa prvi zavoji to sezono. Previdno, saj snega ni na pretek. A vendarle sva brez težav in prask na masi pripeljala mimo koče do ceste. Na ovinku je stala dvojica s psom. Zverina se je zagnala za menoj in tekla toliko časa, dokler se nisem ustavil in ji požugal s palico. 

Rok na Kosmatici

Sledil je dolg smuk po cesti, srečevala sva številne, ki so se vzpenjali. Prestop čez potok, zavoj ali dva do Pravljičnega travnika in nato spet bolj ali manj naravnost do bele ravnine nad Podnarjem. Zdaj je bila na mestih za parkiranje že precej večja gneča. Tako sva nekomu odstopila svoj prostor, pivo pa spila kar na odcepu poti malo nižje.

Travnik nad Podnarjem