Malinca

Sem včeraj rekel, da je danes na vrsti Toško Čelo? Hja, potem je pa treba tja gor, ni druge. In ker je po zaključku službenih obveznosti komaj še kaj časa do mraka na robu večera, sem jo proti Podutiku mahnil s kolesom. Itak mojim črnobelim lepotcem, kaj pa drugega. Dela kot ura, prava klasika, znova lahko rečem predvsem … takšnih ne delajo več. 

Vzpon

Kot tudi ne primerkov, kot smo mi, odlični 69. Letnik, ne položaj, vi packi. Prvi klanec sem že malo bolj dihal, saj se zadeva kar hitro postavi pokonci. Po uravnavi pa je tudi nadaljevanje solidno napeto, je bilo kar treba poganjati pedale. Pri gostilni sem se ustavil za sliko doline, pozdravil kolesarja, ki je tam počival. 

Pogled s Toškega Čela

Odpeljal sem naprej mimo lepega macesna, ki je bil menda posajen v letu osamosvojitve, po makadamu v smeri Topola. Pa sem se že kmalu odcepil levo, se malo gor in malo dol pripeljal skoraj do vhoda v Melinca jamo. Kolega jo je poimenoval Malinca, pa naj to simpatično ime označuje današnje miganje. 

Vhod v "Malinco"

Stopil sem skozi ozki vhod v luknjo, točneje njeno preddverje, zgolj nekaj korakov. Da sem se vpisal, pogledal, kaj je v stoletjih zgradila narava, zaslutil nadaljevanje. Spust naprej po preperelih ostankih lestve v drobovje zemlje mi ni niti najmanj dišalo. Vrnil sem se do kolesa, odpeljal proti Toškemu čelu. 

V jami

In kmalu bentil nad traktoristom, ki je prav po polžje vlekel prikolico s hlodi po ozki cesti. Šele na razpotju poti sem pognal mimo, čisto nič ni upočasnil ali mi dal prostora. Sem si seveda mislil svoje … Do Podutika sem se na enem od ovinkov pod Toškim Čelom ustavil za zanimivo najdbo in vpis. 

Pot v pekel

Potem pa še enkrat, da sem zlezel nad kamnolom. Tam imajo grafitarji svoj skvot, navlekli so si kopico stvari, pobranih iz podstrešij ali celo smetišč, oblikovali iz njih klopi, ležalnike, pobarvali okoliške skale, ni da ni. Danes ni bilo nobenega doma. Še en vpis, potem pa brcanje skozi večerno Ljubljano proti domu.

Osamosvojitveni macesen