Spet sem bil neodločen. Bi, ne bi, bi, ne bi? Na koncu sem seveda šel. Potem ko sem z vseh strani dobil košarico, sem zamahnil z roko in si rekel … grem pa sam. Dan se je prevešal v večer. Tisti, ki so na snegu lovili sonce, so se vračali, proti dolini so se vile prave kolone pločevine. Kar me seveda ni motilo, na Jezercih je bilo tako parkirišč več kot dovolj.
 |
| Ne Jezercih |
Izmenjal sem nekaj besed z dekletom, ki je ravno priteklo do avtomobila, potem pa že po nekaj korakih ugotavljal, da je v dveh dneh precej snega pobralo. Prej skoraj povsem zasneženo pobočje je imelo veliko kopnih flik, na začetku poti proti Kriški planini je bilo kar precej kamenja. Kot bi se zima poslavljala.  |
| Krvavec |
Pri drevesih na pobočju Kržišča se je nekdo igral z dronom, nad Kriško planino so otrokom ušle sani. Še dobro, da sem bil že malo naprej. Na progi proti Domu pod Krvavcem je večerna zarja dokončno izginila, objeli sta me tema in samota. Hodil sem mimo zgornje postaje enosedežnice, oddajnika nekaj višje.  |
| Dan ugaša ... |
Zagrizel v breg proti Krvavcu in ob tem penil, ker so pešci celo pobočje naluknjali, z največjim veseljem tudi špuro. Tudi tu so bili že kopni deli, sneg pa pomrznjen, vse skupaj torej precej manj užitno kot v petek popoldan. Ko sem na vrhu videl, da na Zvohu ni teptalcev, me ni bilo treba nič prepričevati.  |
| Oddajnik |
Šel sem mimo zgornje postaje Njivic, na sedlu med Krvavcem in Zvohom nekaj metrov oddrsel, saj je bilo pobočje popolnoma ledeno. Sneg ob nadaljevanje proti Zvohu je bil dosti boljši, težav nisem imel. V uri in četrt sem bil na vrhu, malo opazoval zvezdno nebo nad seboj, potem pa iz nahrbtnika vzel čelko in jo namestil na čelado.  |
| Lučke iz doline |
Do sedaj umetne svetlobe nisem potreboval. Po pobočju Zvoha je letelo, tudi preskok čez sedlo je šel brez težav. Dolga prečka, nadaljevanje do oddajnika. Proga je postala precej bolj zrita, sem in tja je bilo med snegom videti tudi že kakšen kamen. Pa je šlo. Tudi naprej pod Domom na Krvavcu, brez večjih težav.  |
| Krvavec |
Kriška planina je bila podobna minskemu polju, prehod proti Jezercem boljši, vse do zadnje strmine. Še nekaj izogibanja minam pred koncem, preoblačenje in pospravljanje, pomoč Beograjčanu pri prevajanju in klicanju, da so mu odprli rampo, potem pa sem odpeljal proti dolini. Lep zaključek dneva …
 |
| Na Zvohu |
Ni komentarjev:
Objavite komentar