Nočni Krvavec

Vedel sem, da je dan preprosto prekratek, da bi ujel sonce. Kaj sonce, sploh svetlobo. Ko sem tako zaključil z vsemi obveznostmi, bolj ali manj nujnimi, mi je tudi Borut sporočal, da bo kmalu pripravljen. Pobral sem ga na Bregu, odpeljala sva proti Stiški vasi, Ambrožu, Jezercem. Na parkirišču je bilo že nekaj avtomobilov, nekateri so se ravno začeli vzpenjati. 

Borut v akciji

Noč ima svojo moč, ni kaj. Očitno je ob pomanjkanju snega vse naokoli, izhodišče na višini, kjer lahko takoj ob avtu stopiš na smuči, močno zaželeno. Prižgala sva lučki in se tudi midva zagnala v breg. Rahlo poledenela špura je šla sprva naravnost navzgor, dokler nisva zavila levo, je kar drselo. Na Kriški planini se je čez dan moralo kaj precej dogajati, sneg je bil zvožen, mestoma kar razrit. 

Pogled s Kriške planine

Na progi, ki pelje levo navzgor, nama je nasproti pripeljala skorajda edina živa duša na današnji turi. Hoja je bila prav prijetna vse do mesta, kjer se pobočje pod hotelom prevali na strmine pod enosedežnico. Tam je kar naenkrat potegnil mrzel veter, vlekel kot za stavo. Malo zmrznjena sva hodila naprej, na srečo višje ni bilo več tako vetrovno. 

Nekaj se pelje proti nama ...

Nad stolpom sva ujela špuro, ki je šla sprva naravnost navzgor, potem pa pod vrhom Krvavca štrikala lepo sem in tja vse do najvišje točke. Tu je sledil drugi šok danes. Komaj sva pogledala čez vršno točko, že je povlekel veter, da naju je skoraj prestavljal. Na srečo pa so bili to le sunki, med njimi se je kar dalo zdržati. 

Lučke

Ob pogledu na Zvoh, po katerem so rili s teptalci, sva zgolj zmajala z glavo. Sam sem šel do ograje in opazoval lučke v dolini, potem se pa spustil do sedežev na zgornji postaji žičnice. Borut je trdil, da tam manj piha. In verjetno je res, dokler nisem skušal nalepiti psov na podlogo. Takrat je začelo spet pihati kot za stavo. Veter je že vedel, kdaj je treba nagajati. 

Na vrhu

Smuka po vršnem pobočju je bila dobra, iskala sva mesta, kjer še ni bilo zvoženo, naredila nekaj lepih zavojev. Od stolpa sva peljala po delno poteptani progi, pod Domom pomahala vetru. Smuka do Kriške planine je bila še kar, dalo se je celo narediti kakšen lep zavoj. Nadaljevanje do Jezerc pa tako ali tako brez porivanja ne gre. Z nekaj zavoji za zaključek. Čisto spodobno, sva kimala …

Ne Jezercih