Sončni vzhod

Večer prej sem šel do prelomnice nad prvo pravo strmino pogledat, kakšno je stanje. Sneg je, je bila dobra novica. Minsko polje, nekoliko slabša. Ker se bližajo prazniki in sem hotel biti čim prej doma, sem se odločil za zgodnji odhod. Vzel sem stare smuči, se spraševal, ali so psi, ki sem jih nalepil, res pravi. Nekam ozki so se mi zdeli. 

Jutro na Ljubelju

Pa vendarle sem po prvi strmini, ko so kar dobro prijemali, dobil zaupanje in brez težav nadaljeval navzgor. Dobro sem videl, da so se prejšnje dni vzpenjali bolj ali manj pešci, zgolj sem in tja kakšen smučar. Zavil sem na servisno pot, skozi golo drevje opazil na vzhodu prvo sled svetlobe. Ko sem se vzpenjal proti Zelenici, sem že lahko ugasnil lučko. 

Vrtača

Pred mano je bila spet piramida Vrtače, s tega mesta me vedno prevzame. Nadaljeval sem mimo koče, na prvi strmini ugotovil, da so vse sledi morebitnih predhodnikov zasute. Zato sem vlekel svojo sled, ne najbolj naravnost, toda s tokratno »kamen« opremo drugače ni šlo. Prvo srečanje danes. Nekdo se je peš spuščal, obiskal je levi vršiček, verjetno prvega od mož. 

Sled

Na bolj strmih delih mi je malo drselo, jezil sem se, prepričan, da bi ob malo bolj skrbnem pogledu v domači ropotarnici našel boljše pse. A na koncu sem vendarle prišel do grebena, zavil proti Trianglu. Dan se je rojeval, hotel sem ujeti sončni vzhod. Na vrhu sem naredil nekaj fotografij, vse pripravil. 

Triangel

Vetra skoraj ni bilo, le sem in tja je prišel sunek, zavrtinčil snežni puh, grozil, da kaj odpihne. Vendarle pa daleč od napovedi. Kar nekoliko težko sem čakal, da sonce le pogleda preko grebena Begunjščice. Najprej se je njegova svetloba pokazala na Velikem vrhu, nato razlila po Stolu, vrhu Vrtače. Končno je obsvetlila Može, nekaj minut kasneje sem dočakal sončne žarke tudi na vrhu Triangla. 

Še malo ...

Čas je bil za spust. Snega sicer res ni na pretek, vendar pa se je kar v redu uvijalo, celo nekaj lepih zavojev sem naredil v novem snegu. Prečil sem nad kočo, se spustil na servisno pot, nadaljeval po njej. Tipični rodeo, sledi gosenic teptalca, horda pohodnikov, ki je prehodila pobočje po celi širini. So noge kar bolele ob zavijanju po razriti podlagi. 

Sončni vzhod

Prehod z ovinka je bil precej bolj soliden, pa tudi nadaljevanje, vse do zadnjega zavoja. Seveda ob upoštevanju minskega polja. Vendar je bila masa smuči, ob zadnjem zavoju, tik pri večji skupini reševalcev, ki se je odpravljala po pobočju navzgor, presenetljivo malo popraskana. Zdaj naj pa že pade nov sneg …

Zavoji