Vreme ni bilo ne vem kaj, a kdo bi mu ob možnosti, da se človek malo sprehodi, gledal v zobe. S parkirišča nad Smlednikom sem zaokrožil do začetka kalvarije. Mimo kapelic in treh križev na vrhu se je bolj prijazno povzpeti do prvega ovinka. Sploh, če tam nekje pod grmovjem najdeš še škatlico in vpisni list.
 |
| Kalvarija |
Po stezi sem se strmo vzpel do Smledniškega gradu, ugotovil, da jeklenici zdaj nimata nobenega pravega smisla, mogoče sta le še igralo za otroke. Do razglednega obzidja sem tako stopil naokoli, pogled na meglene ravnice in s snegom okrašeno drevje okoli mene, zima prihaja. Mali snežak ob poti jo je pozdravljal, upal, da ga kakšna otoplitev ne stopi.  |
| Pogled z gradu |
Spustil sem se na sedlo, vzpel na greben in nadaljeval mimo zemljanke v smeri Hraškega hriba. Čudil sem se poti, saj je bila videti, kot bi po njej topotala cela čreda, razmišljal, ali je bil dan, dva prej množični pohod. Predvsem na mestih, kjer je pot precej močnata, je bilo blatno. Vsekakor je greben med Smlednikom in Repnjami priljubljen cilj, tudi danes sem srečal nekaj pohodnikov.  |
| Mali snežak |
Pot je valovala, vijugala, eno uro po prvih korakih sem skozi gozd zagledal cerkev svetega Tilna. Stopil sem pred njo, do trdno zapahnjenih duri se mi ni dalo vzpeti. Obrnil sem, usmeril korak po isti poti, saj tukaj drugače skoraj ne gre. Ob robu sem pozdravil rdečo mušnico, tako kot sestro pod Rašico je ujel sneg, zimska zmrzal. Šel sem mimo spomenika partizanu.  |
| Sveti Tilen |
Po njem se mesto sredi gozda imenuje Pr'Črtu. Tudi prav. Hodil sem naprej, se izogibal blatnim delom, srečal dva ali tri pse, z lastniki vred seveda. Kar hitro sem bil na sedlu, zavil po cesti navzdol, saj je strma pot pod gradom trenutno zanesljivo prava drsalnica. Še nekaj korakov, bežnih srečanj, že sem bil pri avtu, se odpeljal. Z menoj so bili lepi trenutki pohoda skozi gozd na robu zime.
 |
| Mušnica |
Ni komentarjev:
Objavite komentar