Nočni spust

Saj pravega namena niti nisem imel. Vedel sem, da bom pozen, naslednji dan sem imel načrte, zakaj bi torej nekam bezljal v temi. A ko sem pogledal začetek sankaške proge in ugotovil, da je očitno snega zadosti in se tudi sankajo, se je moja odločitev, da pred spancem zgolj še malo berem, zamajala. 

Kapelica

Ko se jih je nekaj pripeljalo navzdol, številni avtomobili na parkirišču pa so kazali, da na progi ne bom sam, sem bil že skoraj odločen. Manjkala je le še pika na i in to je dodal Lars, ki z ogledom začetka proge ni bil zadovoljen, zanimalo ga je, ali se da sankati vse z vrha. Vrnil sem se v avtodom, se preoblekel in zagrabil sanke. 

Snežaki za klopjo

Stopnice s parkirišča so bile ledene, zato sem šel raje naokoli. Podlaga je bila kar trda, na srečo sem imel težke gojzarje in zato so bile stopinje trdne. Čudil sem se le, ker mi ni nihče pripeljal nasproti. Očitno sankači še rajajo v koči. Nič zato, se jim vsaj ni treba umikati. Stopil sem mimo kapelice, za klopjo se je sramežljivo skrivalo nekaj snežakov. 

Na Starem Ljubelju

Še nekaj ovinkov, noč je bila meglena, zato se tja proti Košuti ni nič videlo. Mimo koče sem začuden stopil še tistih nekaj korakov do obeliskov. Vse je bilo temno, nobena luč, glas nista prodrla iz notranjosti do mene. In tudi nobenih sani ni bilo videti, pripravljenih za spust proti dolini. Tudi prav. 

Nova kapelica z zvončkom

Postal sem še malo na meji, gledal novo kapelico in si mislil svoje. Našel malega snežaka, podobnega zombiju. Edina oblika tu zgoraj, ki bi ji z obilico domišljije lahko rekel, da je živa. Pripravil sem se na spust, odpeljal proti dolini. Lučka mi je dobro svetila, nič nisem preveč spuščal na ravninah. 

Zombi

Če bi me odneslo v kakšnega od zaščitnih stebrov ob poti ali bi bognedaj celo poletel še naprej na strma pobočja pod cesto, vprašanje kdo in kdaj bi me našel. Počasi, a zanesljivo sem tako pripeljal nazaj pred predor, še nekaj korakov in že sem bil v avtodomu. Zunaj se je veter igral z drobnimi snežinkami. 

Veter in drobne snežinke