Spet ponoči na Starem Ljubelju

Andreas je najprej javil, da pride v soboto. Potem pa se vseeno premislil in po nekaj sporočilih sva bila dogovorjena, da se dobiva že na petkov večer ob sedmih, na Ljubelju. Toda komaj sem odrinil z Milj, pravočasno seveda, sem že dobil obvestilo, da bo čez deset minut na zbirnem mestu. Čez pet minut je prišla še slika vožnje skozi predor. 

Kapelica ob poti

Ja, kaj se more, sam si je kriv, da bo moral počakati, sem si mislil in mirno odvijugal do parkirišč na nekdanjem mejnem prehodu. Komaj sem stopil iz avtodoma, že bi se skorajda znašel na riti. Razen glavne ceste je bilo vse poledenelo. Zagrabil sem potrebne stvari, prijatelju dal palice, stopila sva do poti na Stari Ljubelj. 

Nova kapelica na Starem Ljubelju

Hitro je bilo jasno, da je bilo edino pametno sanke pustiti na toplem, saj je bil spodnji del ceste kopen. Šele po drugem ovinku so bile na cesti flike snega, strnjena snežna odeja se je začela še precej višje. Na srečo je s pridobivanjem višine naraščala tudi količina novega snega, zato ni drselo, hoja je bila prav prijetna. 

Obelisk

Nad nama so bile zvezde, tišina noči, na poti sva bila sama. Le sneg je nekoliko škripal pod nogami. Kapelica je bila že daleč pod nama, zadnji ovinek, od koder se je ob polovični svečavi lune videlo belo Košutico. Koča na Starem Ljubelju je bila zaprta, temna, očitno ta večer zapuščena. Naredila sva še nekaj korakov do mejnih obeliskov, lesene kapelice z zvončkom. 

Sledi v svežem snegu

Pustila sva ga na miru, le kdo bi z zvonjenjem motil tišino. Nekoliko je pihalo, mraz naju je stresel, zato se nisva pretirano obirala. Andreas je ob pogledu na svojo uro ugotovil, da sva navzgor hodila pol ure. Solidno. Še pogled v dolino, na luči Tržiča, potem pa koraki navzdol. Presenečeno sem zrl na lučke, ki so se občasno pokazale nekje pod nama, nisem si mislil, da je cesta tako blizu. Podnevi je ne vidiš. 

Koča

Ob klepetu sva se hitro spuščala. Ko je novega snega zmanjkovalo, je bilo treba popaziti na korake, nekaj ledenih ploskev, hitro bi te lahko spodneslo. Na srečo sva imela palice, zadostna opora. Že sva bila pri predoru, še previdno preko parkirišča, čakala sta naju pivo in panettone. Na toplem seveda.

Pogled v smeri Tržiča