Zvoh

Z Borutom sva bila sicer dogovorjena za ob petih. A so se njemu delovne obveznosti malo zavlekle, ura je bila skoraj pol sedmih, ko sva končno pri Rozki stopila na smuči. Seveda je bila tema, noč, nad nama milijarde zvezd in še kakšna za povrhu. Ter luna, ki se počasi debeli in daje že kar solidno svečavo. 

Rozka

Snega je bilo zadosti, špura, ki pelje proti Tihi dolini, pa mestoma poledenela. Čez dan se ogreje, ko zvečer pritisne mraz, pa sneg hitro pomrzne. Pod nama na robu gozda je stala velika modro okrašena smrečica. Tudi v Tihi dolini so bile koče razsvetljene, za okni se je videla novoletno okrasitev. 

Modra smrečica

Šibala sva naprej, ugotavljala, kako so razširili smučišče, opazovala lučke v dolini. Svetlobo sva opazila tudi v ruševju Zvoha, Borut je zatrdil, da se premika. Le kdo bi lezel tam gor, sva se spraševala. Naju zelenjava ni vlekla, šla sva naprej po progi smučišča. Na strmem delu vzpona proti Zvohu je trda, mestoma poledenela podlaga, pokazala svoje zobe. 

Tiha dolina

Večinoma nama je sicer uspelo hoditi naravnost navzgor, včasih pa so smuči zdrsnile. Seveda sva imela marsikaj povedati o opremi, ki mogoče sedaj res že »kliče po novem«. In da likanje sicer pomaga, da psi ne pobegnejo, kožo imajo pa še vedno ofucano. Strmina se je počasi položila, še nekaj korakov. Tam pred jezerom je bilo slišati glasen klepet, ni mogel biti nihče drug kot skupinica iz ruševja. 

Križ na Zvohu

Midva sva zavila na vrh, pri križu in marmorni plošči z vrisanimi razgledi uganjala norčije s slikanjem. Enkrat fleš ni delal, drugič midva nisva bila prav postavljena ali pa so bile palice napoti. Na koncu je menda slika uspela, dokaze hrani Borut, če koga iz ne vem kakšnih razlogov zanimajo. Pripravila sva opremo, se po razriti rodeo podlagi spustila do zgornje postaje nove šestsedežnice. 

Lučke v dolini

Zapeljala sva mimo govorečih, odpeljala naprej, prvi zavoji. Je bilo kar trdo, pa nič zato, se je dobro zavijalo. Da bi poskusila zapeljati v pomrznjeni sneg, nama seveda ni padlo na pamet. Raje sva po načelu bolje drži ga, kot lovi ga, vijugala naprej vse do Rozke. Pripeljala sva praktično do vrat avtomobila. Brez škrtanja in prask. Nedvomno najboljša varianta v tem koncu zdaj.

Borut