Stari grad

Danes je bil dan za vpise. Zadal sem si, da se med sprehodom po Kamniku in okolici vpišem točno osemkrat. Zato sem takoj po službi odpeljal proti Trzinu, Mengšu, vesel, da razen na mestu, dveh, ni bilo pretirane gneče. Parkiral sem blizu Kamniške Bistrice, stopil čez cesto, se usmeril na pot, ki pripelje na Stari grad. 

Visoka špica

Tablica na izhodišču je obetala pol ure hoje, računal sem, da bom nekaj hitrejši. In res sem bil. Kar ni bilo slabo, saj sem tako ujel najlepše trenutke večerne zarje. Postal sem na robu grajskega obzidja, oblaki so vedno bolj rdečeli. Nekaj nižje je proti mestu kot dolg jezik štrlela razgledna ploščad, ki ne sme biti odprta, vprašanje, ali sploh kdaj bo. 

Prehod skozi grajska vrata

Večer je pregnal pohodnike, bil sem sam, tišina je na ploščadi ob gostišču delovala kar malo čudno. Bližnja Visoka špica je vabila, toda nisem se ji pustil pretentati. Tako ali tako imam načrte še tam okoli, danes pa bi me preganjala tema, lahko bi hodil zgolj z lučko. Ne, sem rekel sam pri sebi, zavil navzdol. 

Ostanki gradu

Čez mesto, kjer so zdaj zgolj ostanki zaporedja mlinčkov na potoku, se je zvrnilo podrto drevje, posamezni palčki nad potjo žalostno gledajo opustošenje. Hotel sem priti do parkirišča malo nad izhodiščem, pa sem po nekaj korakih na prvem odcepu videl, da ne bo prav. Drugi me je po nekoliko razmočeni poti vendarle pripeljal prav. Do roba travnika, ceste. Spustil sem se v Kamnik. 

Kamnik

Raziskoval sem okolico gradu Zaprice, muzej na prostem, Žale s kalvarijo, številne sveče na pokopališču. Se prepustil mestu, lučkam v tem prazničnem času. Odkril mamuta, ostanke nekdanje usnjarske industrije. Bilo je mraz, prste na rokah sem imel že čisto trde, nikakor si jih nisem mogel pogreti. Zato sem ob Kamniški Bistrici pobegnil do avtomobila, vklopil gretje in se odpeljal proti domu. Počasi, prav počasi, sem se odtajal.

Okrašeno mesto