Tolsti vrh

Ajda je želela v hribe. Nekaj usklajevanja, tako glede časa kot tudi cilja, in na koncu sva našla rešitev, ki je ustrezala obema. V nedeljo zgodaj popoldan sva se odpeljala do Gozda in se usmerila proti Tolstemu vrhu. Dan je bil lep, kljub posameznim meglicam na nebu se je občasno do zemlje prebil tudi kakšen sončni žarek. 

Suhe trave

Vzpenjala sva se po kolovozu, pod nama je izginjalo izhodišče, suhe trave, spomin prejšnjega leta, čisto drugih časov. Tla v gozdu okoli naju so bila na enkrat polna zvončkov, kronic smo jim včasih rekli. Neverjetno, pomlad je res tukaj. Kar hitro sva se vzpenjala, klepet je zamrl šele, ko je Ajda ugotovila, da se bo treba osredotočiti na hojo, dihanje. 

Kronice

Pri Saškini klopci sva naredila prvi postanek, za nekaj požirkov, pogled proti dolini. Saj to je Kranj, kajneda? Ko sva prišla v gozd, sva pred seboj opazila še nekoga z istim ciljem. Iskal je najboljše prehode na mestoma poledeneli poti, tudi midva nisva mogla tega dela kar preskočiti. Previdno sva hodila, brez težav ali celo padca prišla na greben, ki vodi na vrh. 

Pot od Saškine klopce proti grebenu

Na sprva kopni poti sta se pod najvišjo točko znova mešala led in sneg. A s previdno izbiro korakov in kakšnim obvozom sva brez težav prišla do najvišje točke, res lepega razgledišča. Počitek, nekaj fotografij, pogledov, beseda, dve. Potem sva se odpravila naprej, saj zgodnje pomladanski dan ni pretirano dolg. 

Na Tolstem vrhu

Greben, ki se spušča proti Kriški gori, je bil sprva zasnežen, na sami poti, shojeni od pohodnikov, trd in mestoma leden. Še dolg spust do sedla, od koder je bila pot bolj ali manj kopna. Vzpela sva se do Vrat, postala na kratko na vrhu, potem pa nadaljevala najin pohod do koče na Kriški gori. 

Spust navzdol

Komaj sem si dobro oddahnil, da je ves led za nama, že sva videla, da je pot od roba gozda v vsej širini pravo drsališče. Sam sem si pomagal s palicama, Ajda o tem, da ji vsaj eno, če ne obe, odstopim, ni hotela niti slišati. Hodila sva kot po jajcih, iskala kakšen kopen detajl, si pomagala z jeklenico ob poti. 

Vrata

Na srečo je bilo pod ovinkom vedno manj ledu, kmalu je bila pot kopna. Nadaljevala sva bolj sproščeno, spet je bila volja za pogovor. Do Gozda sva prišla z zadnjo svetlobo dneva, čakala naju je pot domov, večerni film. Res lepo sva se imela in prav lep zaključek dneva je bil.

Gozd