Še je zima ...

Ko sem se peljal proti Planini pod Golico, sem bil še v dvomu kam in kako. Malo me je mikal Španov vrh, saj vem, da je snega tam vedno manj. Vendar je postanek pod progami tega muzeja na prostem pokazal precej žalostno stanje, kopnin je vedno več, nisem bil prepričan, da je od vrha še možno smučati zvezno do spodnje postaje sedežnice. 

Sončna pot

Po drugi strani sem imel časa dovolj, zato sem se odpeljal naprej, parkiral pod Savskimi jamami, kjer so ravno pospravljali po izvedeni sankaški tekmi. Hitro sem stopil naprej, pa se že po nekaj metrih obrnil. Začudenim možakom ob sankaški hiški sem namignil, da … kdor nima v glavi. Nasmeh na obrazih. Ja, pozabil sem telefon in brez njega ne bi bilo dobro, da grem sam navzgor. 

Markljev rovt

Popoldne je bilo še mlado, sonce je svetilo, hitro sem nadaljeval ob potoku nad sankaško progo. Občasno je na mestoma ledeni podlagi zdrsnilo, a le, če nisem bil zadosti pazljiv. Samotni Markljev rovt je bil poln sonca, zgolj posamezni oblaki so se premikali po nebu. Čeprav je Ptičji vrh, moj današnji cilj, od daleč kazal kopne flike, je bilo videti, da bo smuka še vedno zvezna. 

Pogled na kopne dele

Nadaljeval sem strmo navzgor po pobočju, vlekel pristopno smučino malo po svoje, malo pa sledil zasutim ostankom neke stare. Redki zavoji predhodnikov so dajali vedeti, da bo smuka povsem solidna. Še zavoj okoli ovinka, zadnja kratka strmina in stal sem na vrhu. Še sam presenečen ob pogledu na zapestje, zgolj dobra ura hoje je bila manj, kot sem pričakoval. 

Struška

Pretirano se mi ni mudilo, spil sem nekaj čaja, se pripravil, užival trenutke v samoti. Ja, to je bil danes res kraj, kjer zgolj tišina šepeta. Malo sem kolebal ali bi zapeljal v gozd, potem pa vendarle zavil tja, kamor so kazale sledi. Prečil sem pobočja malo pod grebenom, odvil na široko snežišče in tam risal čisto svojo sled. 

Moja sled

Izginil sem v gozd, nad Markljevim rovtom peljal navzdol po žlebu, ki še najbolj spominja na snežni kanal v katerem vragolije uganjajo deskarji. Na planini sem srečal edino živo dušo v teh koncih danes, dvignil roko v pozdrav, naredil še nekaj lepih zavojev. Po cesti je šlo kot vedno bolj ali manj naravnost, z nekaj zavoji, zgolj zato, da sem … malo migal. Vse do cilja ...

Pogled nazaj