Korenščica

Ker sva bila pred dnevi na Velikem vrhu, najvišji točki Struške, je bilo nekako razumljivo, da sva si danes izbrala kot izhodišče Križevec in za cilj Korenščico. Med vožnjo sva ob razpravi, koliko pri vožnji po ledeni cesti pomaga štirikolesni pogon, srečala gozdarje, ki so z žičnico ob cesto vozili debela debla. Mogoče je velika skladovnica hlodov koga prestrašila, saj na parkirišču nekoliko višje gneče ni bilo. 

Korenščica

Cesta proti Pustemu rovtu je na nekaj mestih že kazala rebra, pa vendarle je bila z eno krajšo izjemo snežna odeja še vedno zvezna. Na začetku planine sva se odločila za vzpon naravnost, torej najprej po, malo višje pa ob poseki. Sneg za hojo ni bil najboljši, prhka pristopna smučina se je kar prevečkrat podrla pod nogami. 

Pusti rovt

Skozi gozd sva prišla na cesto, hoja do Belske planine je bila po utrjenem snegu boljša. Odvila sva proti Korenščici, se vzpenjala do vršnega grička. Po dobri uri hoje sva z zahodne strani do vrha prišla nekoliko nižje, pod ruševjem. Gledala sva proti Velikemu vrhu, vse naokoli. Snega ni prav veliko, še tam, kjer ga je nekaj bilo, ga je veter odnesel. 

Veliki vrh

Sonce je bilo dokaj visoko na nebu, ura zgodnja, da ne bova čakala na sončni zahod, je bilo jasno. Zapeljala sva proti vzhodu, prvi zavoji po pomrznjenem pobočju, nato spust v vpadnico vrha. Kjer je bil napihan sneg, se je uvijalo prav dobro, za nama so ostajali edinstveni podpisi v nedotaknjeni belini. Prečkal sem cesto, debelo gledal, kam je izginil Tomaž. Končno sem zaslišal glas, bil je bolj levo. 

Pogled nazaj

Prečil sem pod njega, odvijugala sva v stilu Jureta Koširja med bukovimi vratci različnih debelin po odličnem snegu navzdol, na primernem mestu preskočila na poseko, še nekaj zavojev, potem pa trda, pomrznjena belina. Vseeno se je uvijalo dobro, do roba planine, ceste, po njej, z že omenjeno prekinitvijo, vse do avtomobila. Ja, dobro je bilo.

Včasih smučam hitr ... no, vedno smučam hitr ...