Zjutraj sem se znova zbudil z dnevom. Nič prav zgodaj. Toda ker sem imel dopust, mi res ni bilo treba hiteti. Po hitrem zajtrku sem zagrabil smuči in se odpravil proti Zelenici. Ta del poti mi je bil znan že od prejšnjega večera, kopnine in posamezni kamni, ki že gledajo izpod snežne odeje, me niso mogli presenetiti.
 |
| Pred zavojem na servisno pot |
Se je pa poznalo, da je ponoči sneg pomrznil, včasih je zdrsnilo, pod zgornjo postajo nekdanje sedežnice sem zavil iz kanala levo in srečal dekle. Malo sva poklepetala o razmerah in načrtih, ko se ji je pridružil partner, sem sam odšel proti koči, onadva pa navzdol. Pri koči je bilo še precej tiho, šel sem po širokem pobočju navzgor, zavil proti prečki.  |
| Vrtača |
Ob kopnem delu melišča ugotavljal, koliko se je spremenilo od mojega zadnjega obiska. Pomlad prihaja, tu se ne da veliko narediti. Višje je bilo snega zadosti, toda bil je trd, razbrazdan, zato je bila hoja sitna, še posebej na strmini je bilo treba biti previden. Dan je bil lep, prav nič se mi ni mudilo. Zato sem ubiral svoj tempo, hodil sem … počasi, toda z užitkom.  |
| Suho ruševje |
Vzpel sem se do platoja nad sedlom med Vrtačo in Zelenjakom, pogledal k sosedom, se počasi pripravil za smuko nazaj. Sledi predhodnikov je bilo kar precej, toda vsi so tu hodili pred dnevi. Danes sem bil sam. Zavoji do uravnave so bili prav dobri, prestop čez skorajda kopni del, vijuganje naprej navzdol, iskanje najboljših prehodov.  |
| Pogled iz platoja |
Sneg na strmini nad balvanom je bil trd, smuka tresoča in prav nič uživaška. Pod strmino sem srečal skupino vojakov, večina jih je hodila s krpljami, eden s smučmi. Večjo skupino s smučmi sem srečal nekaj nižje. Spustil sem se naravnost navzdol, proti izviru Završnice, kar dobro ujel smer skozi gozd, na široki, odprti uravnavi pa znova nadel pse in se začel vzpenjati.  |
| Zelenjak in Palec |
Čeprav sem se dan poprej še pridušal, da na Triangel ne grem več, sem se zagledal v pse in odločitev ni bila več tako težka. Med vzponom je na levi začelo nekaj lomastiti, nadel sem očala, da bi videl kakšna medveda se prebijata skozi goščavo. Pa je bil le en medved, drugo je bila medvedka. In oba tista prava, krščena.  |
| Uravnava ob zaključku prevega spusta |
Prikimala sta, da sta bila res Na Možeh, malo smo še poklepetali, potem pa odšli vsak svojo pot. Na Trianglu sem počakal, da je predhodnik odpeljal navzdol. Za daljši postanek pa nisem imel obstanka. Zgornji, skorajda kopni del, je bil presneto trd, treslo je in ropotalo. Nižje je bila smuka po že nekoliko odpuščenem snegu pravi užitek.  |
| Na Možeh |
Peljal sem navzdol, na razcepu zavil po plazovih in s smuko tako zaključil za nekdanjim hotelom Kompas. Pospravil sem smuči v avtodom, vzel pivo, sedel na rob stopnic. Glej ga uživača, sta se nasmejala »medveda« izpod Mož. Nasmehnil sem se nazaj. Spregovoril nekaj besed s prijateljem Juretom, ki je ravno pripeljal, potem pa počasi odpeljal proti dolini.
 |
| Sončna pobočja |
Ni komentarjev:
Objavite komentar