Nočni Stari vrh

Noč ima svojo moč. To je znano. Seveda še toliko bolj, če je polna luna. Kazala se je skozi oblake, kot bi ji bilo nerodno. Znak je javljal, da je smučišče zaprto, kar pa naju ni motilo. Stopila sva po levi progi navzgor. Dvojica pred nama je šla po desni, vendar nama strmina ni prav zares dišala. Čeprav je bil sneg pomrznjen, se je hodilo dobro, nič preveč ni drselo nazaj. 

Borut

Med klepetom sva bila kar na enkrat nad samotno domačijo. Seveda, ko pa smučišče še ni zaprto in zato cesta splužena, sem se udaril po čelu. Pa vendarle se nama je postavljalo vprašanje, kako nameravajo proge urediti za vikend, ko naj bi smučišče znova delovalo. Pobočje je bilo kot dober ementalec polno velikih kopnih flik. 

Smučišče je zaprto

Nekaj šal na ta račun, potem pa sva pod vasjo Zapreval ugledala lučki predhodnikov. Tudi midva sva zavila proti levi progi, se lepo vzpenjala navzgor. Vrhnji del smučišča je imel več snega, nad zgornjo postajo sedežnice pa ga je znova zmanjkovalo. Prav dolgo ne bo več možno zvezno smučati od štartne hiške. 

Vzpon

Lovila sva prehode med kopnimi flikami, ponoči je bilo najboljšo smer nekaj težje določiti. Strmina je bila trda, mestoma ledena, a z nekaj srena, ki je smuči držal na mestu. Dvojica je prismučala navzdol, zgolj z eno lučko. Verjetno sta ravno tako računala na polno luno. Midva sva šla mimo štartne hiške, pogledat, če se da priti do vrha. 

Pogled čez kopnine na lučke v dolini

Malo nad vrhom vlečnice je bilo snega konec. Med tem ko se je Borut pripravljal na spust, sem sam odšel tistih nekaj metrov do najvišje točke. Če sva že prišla tako visoko … zakaj pa ne. Ko sem se vrnil, sva odpeljala navzdol. Trda podlaga, pa vendarle čisto solidno smučanje. 

Konec snega

Le prave prehode je bilo treba najti, da nisi zapeljal na kakšno kopnino. Pod zgornjo postajo sedežnice pa je bilo že čisto drugače. Široka, zasnežena proga, kar letela sva navzdol. Kopnine nad cesto, potem pa naprej, po še vedno zvezni podlagi do izteka proge. Nazdravila sva uspešnemu smučanju.

Nočni vrh