Konja, ki zmaguje, se sledeč ljudskemu pregovoru ne menja. Tako se kljub temu, da sem ostal sam, ali pa morebiti prav zaradi tega, nisem odločil, da bi jo mahnil drugam kot dan poprej. In sem znova pristal na parkirišču pod Savskimi jamami, kjer razen kakšnega sankača ni bilo žive duše. In prav samota je v teh dneh to, kar na tem delu Karavank pritegne.
 |
| Osončeni potok |
Celo ptičev, ki bi glede na ime vrha morali ščebetati in pozdravljati toploto, še ni na spregled. Soncu se je z nekaj žarki skozi veje dreves uspelo prebiti v strugo potoka, hoja je bila prijetna, umirjena. V gozdu pod Markljevim rovtom se vidi, da snega počasi zmanjkuje, še malo in prišla bo pomlad. Osončena planina, lepa pristopna smučina ali špura po domače, preko travnika.  |
| Preko planine |
Nadaljevanje nad njo, znana smer. Na robu gozda, pod pobočji vrha, sem danes pogledal bolje in hitro videl, da spust skozi gozd brez dolgega ovinka okoli kopnega dela pobočja ne bi bil smiseln. Vzpenjal sem se proti mejnemu grebenu, pod njim zavil levo in v dobri uri prišel na vrh. Sonce je bilo še dokaj visoko, teme se mi ni bilo treba bati.  |
| Na vrhu |
Pogledal sem naokoli, ujel trenutek, dva, se pripravil na spust, zapeljal navzdol. O gozdu nisem več razmišljal, peljal sem pod grebenom, zavil navzdol, risal v sneg zavoje. Sneg ni bil več tako dober kot dan poprej, pa vendarle se je lepo peljalo. V gozdu je včasih nogo potegnilo na stran, toda z nekaj pozornosti nevarnosti za padec ni bilo.  |
| Pogled k sosedom |
Skozi žleb sem švignil na planino, kjer je sonce ravno počasi izginjalo za gorami, nadaljeval po cesti. Nekaj zavojev, večinoma pa naravnost. Na sankaški progi ni bilo nikogar, hitro sem peljal navzdol, večinoma je tudi tukaj sneg smučljiv, le en del povsem leden. Ko pride otoplitev … Švignil sem skozi cilj, pred mostom snel smuči, saj se danes z njimi preko njega ni več dalo. Pa vendarle bodo pobočja Struške in sosedov vsaj še nekaj dni zanimiva, vabeča za obisk.
 |
| Zahod |
Ni komentarjev:
Objavite komentar