Sedlo Vrtača

Ko sva pred dnevi z Borutom stopala proti Kosmatici in ugotavljala, kaj vse vidiva s te, senčne strani Karavank, nama je pogled uhajal tudi proti zanimivemu sedlu. Da od tam veliko smučajo je bilo jasno po številnih sledeh, nekaj več sva izvedela pred odhodom proti domu s strani smučarke na parkirišču. Bo treba tja gor, je bila skupna ocena. 

Poden

Tako sem Tomažu, ki je že skorajda postavil smuči v kot, pred očmi kot z rdečo cunjo med drugimi možnostmi pomahal tudi s sedlom Vrtača. In nato šele med vožnjo proti Podnu razbral, da je tam pred nekaj dnevi že bil, ob vzponu na Stol. Na parkirišču ni bilo nikakršne gneče, edinega smučarja sva srečala zgolj nekaj metrov od roba snega. Potem sva bila daleč naokoli sama. 

Sedlo Vrtača

Vzpenjala sva se proti Pravljičnemu travniku, nadaljevala naravnost, skozi vedno bolj redek gozd, do začetka velikega snežišča. Sredi njega, v smeri sedla, je velika skala, menda pri njej številni sosedje kar obrnejo. Tomaž je po tem, ko mu je kljub srenačem drselo nazaj, še bistveno prej začel bentiti, da ima vsega dovolj in bo obrnil. 

Tomaž in Jelenčka

Pa se je unesel, odneslo ga je naprej, kot bi mignil je bil zavoj, dva nad menoj. Na levih pobočjih sta bili dve plazovini, ena novejša. Višje gori se čez dan na osončenih pobočjih sneg ojuži, zdrsne navzdol. Ob skali je bilo trdo, nisem mogel ugotoviti ali je bolje hoditi po svoje ali slediti eni izmed starih, trdih, pristopnih smučin. 

Pogled navzdol

Pod sedlom je bil sneg boljši za hojo, še nekaj zavojev in že sem bil na robu kopnin, nekaj višinskih metrov pod današnjim ciljem. Gledal sem, kam je izginil Tomaž, dokler nad seboj nisem zagledal palic. Še minuta, dve, pridružil sem se mu na suhi travi, razgledala sva se naokoli. Svačica je bila preveč kopna za resen razmislek o smučanju. 

Sončni zahod

Ugotovila sva, kje je Srednja peč, opazovala sonce, ki je počasi zahajalo. Dan se je res poslavljal, prestopila sva korak, dva, naredila obvoz po snežnih jezikih med ruševjem, nato pa po širokem, trdem snežnem pobočju smučala navzdol. Pod skalo je bilo še vedno trdo, sneg razbrazdan, tresla sva se, kot bi naju nekdo posadil na vibrator. 

Namesto meje ... ljubezen

Zavila sva proti balvanom, nadaljevala po skorajda bob stezi do ravnine in se sledeč opuščeni tekaški stezi peljala do Podna. Sam sem bil s smučarijo dokaj zadovoljen, predvsem pa navdušen zaradi pobočij, ki sem jih presmučal prvič. In kamor upam, da se še vrnem, saj so res vredna obiska.

Tomaž ob skali