Ptiči so se zbudili

Prav dolgo nisem spal. Saj ne, da bi me kdo budil. Le dokaj zgodnji večerni odhod v posteljo in s prvimi obeti svetlobe sem že odprl oči. Potem ko sva z Borutom dan poprej upala na polno luno, skorajda iskala sneg in dobre prehode med vedno večjimi kopninami, sem hotel Stari vrh obiskati s smučmi še pri dnevni svetlobi. Zadnjič to smučarsko sezono, to sem bil prepričan. 

Sramežljivo jutro

Čeprav sem vedel, da je snežna odeja še zvezna, pa se je šele sedaj pokazalo, kako ubogo je vse skupaj. Seveda je res lepše hoditi med zasneženimi vršaci kot zvončki in marjeticami. Toda pomlad vsako leto pride in snežno odejo poliže, temu se ne da nič pomagati. Tudi dan se daljša in ob sedmih je bilo sonce, tako kot ponoči luna skrito za meglicami, že kar visoko. 

Vedno večje kopnine

Nikogar ni bilo, hodil sem čisto sam, mir in tišina. No, povsem tiho seveda ni bilo. Ptiči so se že zbudili in njihovo čivkanje je bilo slišati iz gozda. Pobočja in obronki vse naokoli so bili kopni, (umetni) sneg je vztrajal le še na Starem vrhu. Da bi bilo danes vseeno malo drugače, sem zavil pri vasi Zapreval na desno progo in se vzpenjal ob njenem robu navzgor. 

Snega ni več ...

Nad zgornjo postajo sedežnice sem lažje sledil snežnim prehodom med kopninami, šel mimo štartne hiške in smuči snel seveda prav na istem mestu, kot sva jih nekaj ur prej snela z Borutom. Ker tam snega zmanjka, pot do vrha je kopna. Pa vendarle sem se tudi danes vzpel do najvišje točke. Zakaj? Niti sam ne znam odgovoriti prav zares. Mogoče tradicija? Slika mene, vsega zaraščenega, na tem kuclju? Dokazovanje, da še nisem tako zelo star? Saj niti ni važno. 

Jest

Nadel sem smuči, odpeljal prečno proti štartni hiški, pomrznjen sneg, zavoji navzdol. Kopnine je bilo lažje obiti, zavoji so si sledili. Pod Zaprevalom sem odvil ob domačiji levo, še zadnja strmina in že sem se ustavil na spodnjem robu smučišča. Nikakršen presežek, pa vendarle sem se premigal, užil nekaj samote, prav lepo začel ta dan.

Lepi zavoji pred menoj