Itak stara in preverjena trditev vseh, ki si v slabem vremenu upamo ven. Ni slabega vremena, je le slaba oprema. Pa saj ni bilo misliti, da bi na najbolj priljubljeni hrib v Sloveniji ne rinilo v še tako slabem vremenu vsaj ducat pohodnikov. No, raje dva ducata, pa še kakšen za povrh. In res sem potem, ko sem na parkirišču v Šmartnem elegantno dobil prosto parkirno mesto, ob vzpenjanju srečeval vračajoče.
 |
| Partizanka |
Po dokaj lepem dopoldnevu je začelo z neba pršeti, pozna ura je tudi tokrat terjala svoj davek. Začofotal sem po blatu, milo pogledoval v nebo iz katerega je padalo in v mislih imel seveda sneg. Pa saj ni panike. Glavno, da se miga. Sneg pa že še pride. Prav kmalu, če bo vse po sreči. Navzgor sem jo kot običajno mahnil po partizanki.  |
| Pod vrhom |
Ni bilo gneče, edini, ki me je prehitel, mi je celo voščil srečnega in zdravega. Nenavadno prijazno za te konce. Mogoče je bil razlog v zaznanem nekoliko štajerskem dialektu. Sledil sem mu skorajda za petami do vrha, kjer sva dohitela še eno premočeno postavo. Na vrhu je bilo pohodnikov seveda vsaj prej omenjenih nekaj ducatov, večinoma so vedrili pri Ledineku.  |
| Pogled v dolino |
Obšel sem cerkev in se na drugi strani mimo zvončka spustil do sedla. Seveda sem se predobro poznal, da bi verjel, da se mi v tej moči do Grmade ne bo dalo. Že sem čofotal po spolzki podlagi in prav takšnih koreninah navzgor. Kot bi mignil sem bil na najvišji točki, dolina se je sicer, prav tako kot na manjši, pa toliko bolj obiskani sestri, videla.  |
| Grmada |
Toda zgolj kolikor se je razgrnil megleni zastor. Kaj se more, dan je bil pač takšen. Spustil sem se navzdol, zavil mimo jaslic v skalni duplini proti romarski poti. Odvijal sem tako, kot je prav in pristal ravno, ko se je iz neba spet nekoliko bolj pocedilo, v Šmartnem. Skozi vas sem šel sam, tudi na parkirišču gneče ni bilo več. Še toliko bolje, sem si mislil, ko sem se počasi odpeljal.
 |
| Jaslice |
Ni komentarjev:
Objavite komentar