Ratitovec

Borut je določil smer. Sam sem predlagal uro odhoda. Ker nas veže omejitev gibanja, seveda ni bilo veliko možnosti. Dobili smo se na Miljah, odpeljali proti Škofja Loki, Železnikom, Prtovču. Kjer smo parkirali in jo mahnili skozi vas. Na vzhodu se je sonce ravno prebujalo, kukalo izpod odeje in spraševalo, če je vredno vstati. Mi smo le prikimali. 

Bo sonce vstalo?

Brez težav smo hodili po pešpoti, skozi gozd, trije mušketirji. Nekateri so nam prihajali nasproti, očitno so začeli zelo zgodaj, ob šestih ali celo kaj prej. Komaj smo se dobro ogreli, že smo pred seboj skozi redek gozd zagledali pečine Kosmatega vrha. Vzpon do Razorja je včasih zahteval tudi kakšen gimnastični detajl, na enem mestu smo tako vsi trije, eden za drugim, preizkušali raznožko. 

Razor

Tabla z zemljevidom v Razorju je bila le nekaj centimetrov nad snegom. Letošnja zima je res bogata s snegom, o tem ni dvoma. Vzpeli smo se po špuri preko najbolj strmega dela, po stiku s potjo pa znova nadaljevali po njej. Do uravnave, ki pripelje h koči. Sedaj je bilo do najvišje točke Gladkega vrha le še nekaj krepkih korakov. 

Koča pod Gladkim vrhom

Seveda sta gospe, ki sta tam že bili, izkoristili priložnost s prošnjo za fotografijo. V hecu smo se pregovarjali, kdo bo slikal, potem pa sem jima ugodil. Upal sem, da bodo ujeti trenutki v redu, da bi tudi njiju naredil lepši, kar je bila dodatna želja, pa žal nisem znal. Vse ima svoje meje. Tudi mi trije smo se slikali, uživali v razgledu, saj se je videlo daleč. 

Pogled proti očakom z Gladkega vrha

Pa vendarle ne preveč obirali, Uroš je kazal temne oblake, ki so se počasi bližali. Malo kolebanja, nato pa smo se spustili nazaj proti poti, preskočili na flanko pod steno. Vrhnjih nekaj metrov je bilo odličnih, nižje doli pa se je že nekoliko prediralo, pobočje pa seveda razrito. Z Razorja smo zavili pod Kosmati vrh, odvijugali proti poti in ji sledili do odcepa proti lovski koči. 

Uroš raztura

Skozi gozd in travnike, na koncu pa po cesti, smo pripeljali do koče in se tam ločili. Borut je šel po avto, midva z Urošem pa sva smučala navzdol. Sledil nama je tudi novi znanec, vsaj do odcepa proti Podlonku. Vijugala sva proti Dašnici, sledeč predhodnikom, smeri ni bilo težko najti. Nekaj se jih je šele vzpenjalo, midva sva švignila mimo, peljala do kolovoza, ki naju je odložil prav pri tabli Železniki. Le še na Boruta sva morala počakati. Je bilo dobro? Itak … super.

Proti Dašnici