Nočna

Vreme se je počasi kisalo. Popoldan je že malo rosilo in obeti so bili zgolj še slabši. Zatorej je bilo treba izkoristiti zadnjo možnost pred poslabšanjem. Sploh, ker naj bi v dolinah toplota polizala še tisti sneg, ki je ostal. S Tomažem sva se ob posameznih kapljah odpeljala proti Škofja Loki, nadaljevala proti Staremu vrhu. 

Začetek

Na parkirišču smučišča je bilo avtomobilov zgolj za vzorec. Čisto druga slika kot dan poprej. Svetlobe je bilo še nekaj malega, zavila sva na položno progo in se po njej vzpenjala proti Zaprevalu. Samota naju je objemala. Pa vendarle nisva bila na hribu sama. Komaj sva dobro zagrizla v strmino pod vrhom sedežnice, že so se proti nama spustile lučke. 

Tomaž

Zavijale so navzdol, pripeljale mimo, izginile v smeri doline. S pogledom sva jim sledila, nadaljevala z vzponom skozi večerni mrak. Iz nahrbtnika sem potegnil lučko, ki je dajala vsaj malo svetlobe. Hodila sva naravnost, saj so psi držali tudi v največji strmini odlično. Toda mokrota in nekaj svežih snežink sta se nama hitro maščevala. 

Kisa se ...

Ko se je pobočje položilo, se je na psih začela delati cokla. Kmalu je bila teža smuči nekajkrat večja, hodilo se je s težavo, bila sva okorna in počasna. Udarjanje po tleh je prineslo nekaj korakov olajšanja, potem pa je bilo hitro spet vse isto. Vprašanje o tem, do kam, je bilo postavljeno že prej, zato sem mimo štartne hiške nadaljeval proti vlečnici in vrhu. 

Pod vasjo Zapreval

Na srečo ni bilo daleč, na spodnji strani smuči se je nabrala več kot deset centimetrov debela obloga. Pripravljala sva se za spust, pihalo je, nič kaj ni bilo toplo. Tomaž je zgroženo ugotovil, da mu luč ne dela. Ko ga je vedno bolj prevzemala jeza, sem mu odstopil lučko, ki sem jo imel za vzpon. Bolje nekaj, kot nič, sem ga tolažil. 

Izginevanje

Hitro sva se spustila z vrha, preskočila na položno flanko do štartne hiške in brez težav zavijala vedno nižje. Na strmini pod sedežnico sem opazil, da sneg postaja bolj težak, otoplitev, ki jo je prinesel jugozahodnik je naredila svoje. Po tem rahlo stopljenem »putru« sva pripeljala navzdol, vse do stopnic ob spodnji postaji žičnice. 

Dela? Ne dela? Dela? Ne dela!

Pospravila sva opremo, poskrbela za hidracijo, nato pa odpeljala nazaj proti domu. Še eno malo kislo, pa vendarle dobro izkoriščeno, popoldne.