Sam

Saj je skoraj neverjetno. Pa vendarle je. Danes sem v tej zimi prvič sam stopil na sneg. In ne le to. Tudi ura je bila očitno takšna, da gneče ni bilo prav nikakršne. Kar je za Ljubelj res nenavadno. Vreme sicer ni bilo tako zelo lepo, kot so obetali, pasovi oblakov so se pasli po modrini. Pa nič zato. 

Smučišče

Od novo odprtega šanka na spodnji postaji nekdanje žičnice je bilo slišati glasbo. Res tam sedaj dogaja. Kar je tudi prav. Pobočja nekdanjega smučišča so bila takšna kot v najboljših časih. Poteptana, pripravljena na množice smučarjev, sankačev. Mimo koče Vrtača sem zavil na plaz, vzpon je bil v strmem delu kar malo siten, saj prave špure ni bilo več. 

Nad plazom

Nič zato, že sem bil na zgornjem delu servisne ceste, kjer sem se ozrl nazaj. Čisto nikogar ni bilo videti. Vzpenjal sem se po poteptani progi, ki me je pripeljala prav elegantno do Zelenice. Mimo koče sem se zapodil v smeri Triangla, začel vzpon. Dogovor s prijateljem je priganjal, za kaj več kot starega znanca danes tako ni bilo časa. 

Možje in Triangel

Mestoma sem, seveda sam pri sebi, imel povedati nekaj krepkih čez luknjače. Klasika. Še zadnja strmina, običajni dostop do najvišje točke. Tam pa presenečenje, saj je nekoliko proč, na drugi strani vremenske postaje sedel fant. Na moje začudenje je potrdil, da se bo navzdol spustil kar s sanmi. Neverjetno, pa vendarle. 

Hrepenjenje

Vsak ima neko svoje veselje, če mu je užitek leteti navzdol preko vseh kucljev, pa naj uživa. Nekaj fotografij, priprave, nato pa prvi zavoji. Seveda tudi naslednji, oboje sem brez težav povezal v eno, levo od koče, nad luknjo, po plazu. Kot bi mignil sem vijugal nad nekdanjo postajo spodnje žičnice, zavil na parkirišče in se ustavil tik ob avtu. 

Sramežljivo sonce nad Begunjščico

Tokrat nisem imel nikogar, ki bi mi prikimal, da je bilo fajn. Zato sem si to rekel kar sam, ko sem z nasmehom na obrazu sedel v avtomobil in se odpeljal proti domu.