Mali vrh

Prepričan sem bil (beri, verjel vremenskim gurujem), da bo dopoldan vreme kislo. Pa mi je potem Borut poslal jasnino z Golega vrha. Seveda sem bil ravno tako prepričan, da bo popoldan bistveno boljše. Pa smo s Tomažem in Janezom zakorakali v oblake. Bohinjska Bistrica, ki se je še malo prej vsa zasnežena videla pod nami, je izginila. 

Nad Bohinjsko Bistrico

Celo motornih sani, ki so nekaj nižje ropotale v bližini in zasmradile vse naokoli, ni bilo nikjer več. Kot bi se potopili v drug svet. Tomaž, ki je bil spet najhitrejši, je izginil, tudi Janeza, nekoliko zadaj, ni bilo več videti. Nadaljeval sem navzgor, pobočja nekdanjega smučišča so mi bila dobro znana. 

Nad meglo

Smučarka, ki se je ob odpadlem okovju neprostovoljno spremenila v luknjačico, se mi je kar malo zasmilila. Najprej se trudiš navzgor, potem pa še precej bolj peš navzdol. Nad drugo sedežnico je postajalo vedno svetleje. Obet jasnine se je kmalu uresničil. Modro nebo, beli očaki nad meglenim morjem. Pogled, ki ti usta kar sam od sebe raztegne v nasmeh. 

Očaki

Tomaža ni bilo nikjer več, Janez je prihajal za menoj. Zavoj okoli luknje, vršno pobočje, zgornja postaja tretje dvosedežnice. Ki že leta stoji. Iz čiste slovenske foušije. In seveda daje pobočja, ki se počasi zaraščajo, na voljo turnim smučarjem. Klic je razkril, da je Tomaž stopil proti bližnjemu Malemu vrhu. 

Na drugi strani se še kuha ...

Seveda sem stopil za njim, komaj sem se dobro pripravil za spust, že je do naju prišel Janez. Kar ni se mogel načuditi, da je bilo do vrha skoraj tisoč višinskih metrov. No, 970 je s pogledom na uro točno številko povedal Tomaž. Prvi zavoji so bili v deviškem pršiču, kar prehitro smo bili na zvoženi progi. 

Prijatelja na vrhu

Sneg je postajal vedno bolj težak, noge so trpele, sem in tja smo vendarle ujeli kakšen lep zavoj. Izgubili smo se v megli, metri, ki smo jih prej počasi pridobivali, so sedaj kar leteli mimo nas. Še kratek vzpon, nekaj spusta, zadnji zavoj. Da je bilo dobro, smo si bili enotni. Saj drugače, ne glede na vreme, sneg, utrujenost, v tako odlični družbi niti ne more biti.

Smuka