Prvi Triangel letos

Triangel ne razočara. Je bila skupna ugotovitev, ko sva se ustavila pri avtu. Toda zakaj bi začenjal na koncu? Ko se je toliko zanimivega zgodilo vmes. Predvsem pogledov na ožarjene gore, nežne vijolične rdečice zaspanega dne, vdihov in korakov, srečanj. Torej, od začetka. Triangel … v katero že to zimo? Kot bi bilo važno. Kajti vedno je poseben, vsaj nekoliko drugačen. 

Nad Ljubeljem

Po končanem delavniku sem pobral Tomaža, ki se je nastanil tako, da sedaj res lahko rečeš … spotoma. Seveda je na Ljubelju parkirišče čakalo na naju, vpregla sva cucke in že začela … no, že sem začel sopihati po skorajda smučišču navzgor. Na spodnji postaji nekdanje sedežnice je očitno dogajalo, do naju je priplavala glasba, nekaj povišanih glasov. Se bo enkrat treba ustaviti in preveriti. 

Zelenica

V strmini sem hitro izgubil stik, toda Tomaž me je višje počakal, spustil naprej. Špura čez plaz je bila kar dobra, hitro sva se vzpela na njegov rob, pogledovala proti Šentancu. Velik plaz, katerega v ponedeljek, kot sem slišal, še ni bilo. Kasneje sem prebral še zgodbo, bolje rečeno grozljivko o dogajanju v njem. Ki se je na srečo zaključila dokaj srečno. In dala misliti. O tem, da prav nikoli, s še toliko izkušnjami, nisi povsem varen. 

Sever

Spust mimo koče, do naju so priplavale vonjave, katerih ne moreš zamenjati za nič drugega. Samoten kotiček, policija štrajka, naj ima vsak svoje veselje. Na sredi zadnje strmine sem se obrnil in vprašal, če benti tudi Tomaž. Da bom lahko sam pol manj. Odgovor je bil več kot jasen. Če bi ga sedajle … nalomil … luknjača. 

Vrh

Še zadnji zavoj, na vrhu prijeten klepet z dvema, ki sta imela še polno kapo načrtov. Pa saj se vendarle mrači … no, dan je treba izkoristiti na polno, zakaj pa ne. Itak je bilo pa najlepše, ko me je Tomaž pohvalil, da sem bil hitrejši kot pri prejšnjih vzponih. Presneto, res si bom moral kupiti športno uro, ki mi bo to povedala takrat, ko prijatelja ne bo zraven. 

Zahod

Prvi zavoji so bili odlični, tudi nadaljevanje je bilo kar solidno. Le še nekaj kondicije bo treba v stegnih, da bo šlo brez ustavljanja od vrha do tal. Kot včasih, na smučiščih. Na plazu je bil zbit, zvožen pršič, nižje doli pa seveda, skorajda, smučišče. Vse do avtomobila, šele tam sva snela smuči. Zadovoljna. Saj … Triangel nikoli ne razočara …

Begunjščica