Klek

Klek, ki sva ga s Tomažem gledala dan poprej, je postal naš današnji cilj. Ura v zvoniku nad nami je ravno odbila tretjo, ko smo se napotili po bregu navzdol. Seveda sem bil, današnji voznik, deležen ob smehu kar nekaj pripomb zaradi prostih parkirišč nižje, ob potoku. Takoj sem krivdo skušal prevaliti na možakarja, ki je prišel na pokopališče in nam za prosta mesta ni povedal. Samo, da smo se lahko smejali. 

Vzpon

Začeli smo tam, kot očitno vsi ostali. Zavijali z očmi ob vijuganju po hosti, še posebej po razcepu, kjer smo se začeli spuščati. Za povrh je bilo treba še sneti smuči zaradi dveh potokov. Sedaj sem tudi sam vedel, kje smo. Nekaj zavojev ceste do planina in nato naprej, proti vrhu. Samo nekaj nama s Tomažem ni šlo skupaj. Bodisi, da meni moči po eni uri usahnejo ali pa njemu eksplodirajo. 

Jeseniška planina

Ko sva z Borutom prišla do bajte na Jeseniški planini sva ga opazovala sredi travnika, že precej višje. Razdalja med nami pa se je zgolj večala. Nekaj metrov sva sicer pridobila, ko sva šla kar naravnost v strmino, pa vendarle daleč od tega, da bi bila v resni konkurenci za zlato medaljo. Ko naju je špura pripeljala do roba, sva se naenkrat znašla na ledu. 

Hruški vrh

Kar je bilo svežega snega, ga je očitno odpihnilo. Borut je nadaljeval previdno, sam sem takoj aktiviral srenače. Ostanki špure so včasih pripeljali presneto blizu roba. Do kam seže opast, se je videlo višje, kjer je bila na levi strani razpoka. Tam se bo sneg, prej ali slej, odlomil in odletel na senčno stran Alp. 

Pogled z vrha

Končno smo bili vsi trije na vrhu. Sam sem zlezel še na najvišjo točko, Tomaža, ki ga je nekoliko zeblo, pa sem ogrel s kopanjem zaklada. Snega je sedaj pri vrhu okoli tri do štiri metre, zatorej je (ne)uspeh jasen. Zavili smo na pobočje, zavihali z nosom. Med vijuganjem so se izmenjevale mehka in trda kloža. Le nekaj odstavkov je bilo uživaškega pršiča. 

Tomaž med ogrevanjem

Zapeljali smo čez planino, se pod njo spraševali ali bo bolj užitno po poti ali travnikih. Nato pa na robu gozda, tam pri potokih, prižgali lučke. Čakal nas je še rodeo med drevjem, kar divji, tja do zadnjega travnika, tik ob cesti. Seveda pa je bil, za konec, vzpon do cerkve … čisto odveč.

Pogled k sosedom