Tomaž je imel omejeno časovno okno, zato kaj veliko ni bilo razmišljati. Triangel, klasika. Greva pogledati, če se čez plazovino že da lepo peljati, sva si rekla. In potem, ko sva dobila zadnje mesto na zgornjem parkirišču, stopila mimo spodnje postaje po pobočju navzgor. Plazovina je še vedno, vendarle pa je teptalec preril skoznjo užitno smučarsko progo.
 |
| Prva plazovina |
Res pa te kar malo stisne, ko vidiš ogromne nanose ledenih kep. Če bi se znašel v primežu takšne količine snega … uf, bolje, da človek ne razmišlja. In hodi po pameti, takrat, ko je že vse bolj ali manj obleteno. Seveda na servisno pot niti pomislila nisva. Še bolj naju je v odločnosti, da se bova vzpela čez plaz, utrdil smučar, ki je med smučanjem slišal ali celo videl plaz izpod Plota.  |
| Plazovina pri srednji postaji |
Pa že, sva si rekla in nadaljevala mimo srednje postaje v strmino. Naravnost, dokler je šlo, nato pa cikcak po strmem delu navzgor. Na določenih mestih je šlo bolj po robnikih, vendar nič zato. Malo pod vrhom strmine sva se pri sebi jezila na možaka na motornih saneh, ki je zasmradil okolico. Odhitela sva naprej, po poteptani progi proti Zelenici.  |
| Tomaž pa nič ... |
Prehitela smelo pripadnico ženskega spola. Ki je sama marširala navzgor, komaj kaj počasneje kot midva. Seveda sem v hecu Tomaža takoj začel nagovarjati, da bi bilo mogoče to zanimivo in čez čas tudi poglobljeno znanstvo. Pa je le zamahnil z roko in v zadnji strmini pod vrhom ušel nekaj korakov naprej. Na vrhu sva komaj našla toliko neposcanega prostora, da sva se pripravila na spust.  |
| Na zahodu se jasni |
Po nekaj fotografijah in kratki izmenjavi besed z ostalimi na vrhu, sva zarezala prve zavoje navzdol. Smuka do Zelenice ni bila slaba, dalo se je čisto lepo uvijati. Od tam sva do vrha plazu šibala po poteptani poti, v strmini ugotovila, da se da prav odlično zavijati, vse do rodeo odstavka proti srednji postaji. Od nje pa seveda klasika, vrsta hitrih zavojev, vse do avtomobila.
 |
| Košutica in Veliki vrh |
Ni komentarjev:
Objavite komentar