Blekova ali Zajčnik

Saj človek ne ve, kaj bi si mislil. Ko sredi ceste stoji kmet z vilami v rokah. In benti, ker parkiraš tam, kjer se je vedno parkiralo. S prijaznostjo nisva prišla prav daleč, vdana v usodo sva se uklonila zahtevam, orodje v njegovih rokah bi sicer lahko kaj hitro postalo kaj hujšega. Mislila pa sva si svoje, to drži. 

Srednji vrh

Tomaž je avtomobil prestavil na parkirišče na začetku vasi, ko sva ravno naredila prve korake, je kmet začel prestavljati svojo floto vozil. Pa naj, sva si mislila, se vzpela do staje pod strmimi travnatimi pobočji, ki so bila že precej splazena,. Do tal. Nadaljevala sva proti potoku Jermanca, podrto drevje je mestoma oteževalo napredovanje. 

Pot ob potoku

Na enem od mest, kjer je podrta bukev oteževala nadaljevanje, sem se zapletel med veje. Saj nisem vedel ali naj se smejim ali bentim. Potok ni zmrznil, skakljal je navzdol proti Srednjemu vrhu, Gozd Martuljku. Ko sva prišla do travnika in koče, naju je smučina zapeljala levo navzgor. Hipna odločitev, Trupejevo poldne bo prišlo na vrsto drugič, greva proti Blekovi. 

Travnik odločitve

Vršiček nad Blekovo planino ima tudi ime Zajčnik, čeprav bi težko sodil, katero se mu bolj poda. Vsekakor nisva videla nobenega zajca … kaj zajca, sploh živega bitja. Na celi turi. Špura se je lepo vzpela skozi gozd do ceste, ki izpod Korenskega sedla pripelje do Železnice. Levo ali desno? Zavila sva levo. 

Sedlo pod Vošco

In nato nadaljevala tako daleč proti pobočjem Vošce, da sva takoj, ko se je pokazala zamedena sled na desni strani, odvila nanjo, upajoč, da pripelje prav. Pa je? Hm, kaj pa vem. Sledila sva ji do mesta, kjer se je odločno zasukala levo, najin cilj pa je bil na desni. Nato malo kolovratila sama, dokler ni Tomaž, nekoliko spredaj, kot običajno, zarobantil, saj je nanjo znova naletel. 

Vzpon proti Zajčniku

Očitno je bil nekdo še precej bolj zbegan, da ne rečem izgubljen, kot midva. Špura naju je pripeljala do sedla pod Vošco, njena bolj sveža sestra pa odpeljala desno proti Blekovi. Kot bi mignil sva bila na vrhu, edino, kar nama ni šlo v račun, je bilo vreme. O kakšni (obetani) jasnini ni bilo ne duha, ne sluha, z neba je priletela celo kakšna snežinka. 

Kje pa so zajci?

V hudem mrazu na vrhu sva se hitro pripravila na spust, izbrala smer, ki se nama je zdela dobra in se zapodila v redek gozd. Smuka je bila odlična, vijugala sva v slogu Koširja med vratci, ki niso bila čisto po FIS pravilih. Prismučala sva do ceste, ki pelje s planine, nato pa po še nekaj zavojih tudi tiste, ki gre proti Korenskemu sedlu. 

Super smučar, še fotograf bo moral izpiliti tehniko

Spet sva določila smer, udela znova odlično in iz gozda prislalomirala ravno na travniku na začetku Železnice. Čakal naju je še precej rodeo spust ob Jermanci, ki pa se je na koncu izkazal za čisto užiten detajl celotne ture. Dosti bolj kot zadnji travnik nad kmetom in njegovimi vilami. Rahlo pomrznjen sneg in prelom, ki ga opaziš šele, ko praktično padeš vanj, niso pustili najboljšega vtisa. 

Zadnji zavoji

Pa kaj. Volja je bila dobra, že sva pri avtu čvekala in zabavljala čez tiste, ki so komaj prišli. Kot vedno, kaj pa drugega.