Je bilo treba nekam iti. Po dokaj pozni vrnitvi iz Celja, vsem potrebnim, kar sem moral še narediti, da bo avtodom brez težav dočakal naslednjo pot, je sonce, ki je prej še toplo grelo, zašlo. Kar mi je bilo kar prav, saj se mi potem ni nikamor mudilo. Ker če je tema, je … tema. Sem bil pa hitro odločen, da se na poti proti Ljubljani ustavim v Šmartnem in grem na Šmarno goro.
 |
| Štor pred Blatnim dolom |
Saj poti dobro poznam, že večkrat sem tja gor rinil z lučko, kaj bi šlo torej lahko sploh narobe? Parkiral sem nasproti šole, na ramena vrgel nahrbtnik, stopil na pot. Na koncu asfalta sem prižgal čelko, nad tistimi, ki so sestopali izginil navzgor, mimo zapuščene bajte v gozd. Blatni dol je bil takšen, kot mora biti. Torej blaten.  |
| Ljubljana |
Začetek partizanke pa ravno tako tam, kjer ga pričakuješ. Manjše presenečenje sta bili le dve klepetulji, ki sta se mi približevali z desne in stopili za menoj navzgor. Saj sem ju razumel, a vendarle ima človek takole ponoči rad mir. Zato sem stopil malce hitreje in kmalu so njuni glasovi zamrli za menoj. Šmartno daleč spodaj, lučke so se večino poti videle skozi golo grmovje.  |
| Šmarna gora |
Že je bil pred menoj zadnji zavoj, nekaj bolj strme stopnice, pa sem stal ob ograji, pod cerkvijo, pri gostilni. Niti slučajno sam, na tem vršičku je vedno kdo. Nekaj trenutkov sem užival v pogledu na luči pod seboj, pokukal na zadnje dvorišče cerkve, kapelico, saj so bila lesena vrata … presenetljivo … odprta. Tudi proti Gorenjski so bili številni svetli okraski kot na ogromni novoletni smrekici.  |
| Kapelica "pod velbom" |
Avtomobili na avtocesti pa svetlobna girlanda belih in rdečih lučk. Spuščal sem se proti sedlu, previdno, da ne pristanem na riti, naprej mimo kapelice Matere božje pri Turškem kopitu, po Romarski poti, mimo Tacenske kapelice proti Šmartnu. Še nekaj zavojev v gozdu, cesta, hiše. Zadnji koraki, prečkanje ceste in stal sem ob avtomobilu, noč pustil nekje za seboj.
 |
| Tacenska kapelica |
Ni komentarjev:
Objavite komentar