December, dan se še krajša, drugače ne gre. Komaj dobro zaključiš s službo, že je tema. Kam bi torej sploh lahko šel, da bi ujel še nekaj svetlobe? Komaj kam. Torej je najboljše, da sprejmeš dano. A da bi hodil vedno na isti konec, po istih poteh, to vendarle ne gre. Zato sem se odločil za Rašico, seveda iz vasi.
 |
| Spet v Blatnem dolu |
Načrt je bil narejen, kar videl sem se, kako sopiham navzgor mimo Hudičevega zica, vse do vrha razglednega stolpa, s katerega opazujem nižino, mesto pod seboj. A včasih delaš račun brez krčmarja. Tabla za zaporo ceste v Gameljnah, prebijanje čez dvignjene jaške na pol zgrajene ceste, obračanje malo pod bagrom, ki je stal prav sredi nje.  |
| Nad Šmartnim |
Ni mi preostalo veliko možnosti, vse želje, obeti, da bo nekaj malce drugače, so izpuhteli. In spet sem pristal ob pokopališču v Šmartnem, vklopil lučko in stopil na pot. Dvojico, ki je mimo zadnjih hiš sopihala navzgor, sem prehitel. Da bi na tej poti nikogar ne srečal, še tako pozno, ni misliti. Njuni glasovi so počasi zamrli, sedaj sem bil sam. S svojimi mislimi, vdihi, utripi srca.  |
| Ljubljana |
Čez Blatni dol, strmo navzgor. Spet sem opazoval lučke pod seboj, vedno bolj oddaljeno cerkev v Šmartnem. Zatopljen v misli sem se vzpel hitro, že sem bil mimo razgledne klopce, zadnje strme stopnje, ležalniki na vrhu. Kot običajno sem nekaj trenutkov užival v pogledu v temo, danes je bilo nekoliko megleno, nobenih zvezd na jasnem nebu.  |
| Ledinek |
Potem pa sem, da bo le nekaj drugače, stopil navzdol mimo kapelice svete Sobote. Pot je bila spolzka, nekaj previdnosti, vse dokler se nisem pridružil cesti nad sedlom. Potopil sem se v gozd, šel navzdol tiho, zatopljen v svoje misli. Mir in tišina. Šele tik pred Šmartnim, že precej pod Tacensko kapelico, sem srečal par, ki se je vzpenjal. Ja, na Šmarni gori res nikoli nisi sam.  |
| Sveta Sobota |
Še nekaj korakov, pred menoj so bile luči, mimo prvih hiš sem stopal navzdol. Lučko sem lahko ugasnil, megla je ostala za menoj, mir in misli nekje v meni pa so ostale. Nočni pohodi so vedno, pa čeprav le streljaj od Ljubljane, nekaj posebnega. Zato zagotovo ne bo nič narobe, če spet pridem. Vsaj dokler ne zapade kaj snega ... |
| Kapelica Matere božje pri Turškem kopitu |
Ni komentarjev:
Objavite komentar