Jošt

Leta bežijo mimo nas. Opazujemo jih iz brzovlakov svojih življenj. Komaj dobro spustiš roko s penečim vinom in nehaš nazdravljati, že se je krog obrnil in treba je začeti vse znova. Bistvena razlika je naša starost, edina stalnica gibanja med življenjem in smrtjo. Povsem enakomerno se zvišuje, vedno bližji je odhod. 

Tomaž

Kot bi mignil, nas ne bo več, kaj bo ostalo za nami, pa je povsem nepomembno. Nekaj pepela, nekaj spomina, ki bo vedno bolj bledel. Dokler ne bo s tistimi, ki so nam blizu, kakšno tiskano knjigo, ki jo bodo zgrizle miši, izgubljenim zapisom na medmrežju, dokončno izginil. Kot bi ugasnil luč, ne bo od nas, prav takrat, ostalo dejansko nič. 

Zardevanje

Kar je po svoje tudi prav. Svetil si v nekem trenutku in to je to. Simple as that. Zakaj bi obremenjeval zanamce s svojim nekdanjim obstojem? Najbolj prav je … da vsi lepi trenutki, misli, poljubi, toplota telesa, odide s teboj, tistimi, ki so ti blizu. Ne le tisto prah si in v prah se povrneš. Bolj tisto bil si nič in v nič se povrneš. Itak. 

Domači kuclji

No, kakorkoli. S Tomažem sva z malo nostalgije ugotovila, da je od vsaj občasnih srečanj zaradi zavitih poti življenja, tudi premalo volje, odpadel Robson. Pa tudi to, da se midva ne dava, če ni drugega, bova pa sama sedla k dobri napolitanski pici, pivu, čveku o tem in onem. Za kar nekako zmanjka časa med sopihanjem na ta ali drugi breg. 

Pri koči

A brez dela ni jela pravi lep slovenski pregovor. Zato sva se na robu večera najprej zapodila v breg. Na Jošta. Ker Tomaž že dolgo ni bil na tem vršičku blizu Kranja. Pa tudi sam sem zgolj kimal, da bo tisti dolgo veljal tudi zame. Med hojo sva kot običajno imela razpravo o tem, kakšna je hitrost mojega sopihanja in kdo koga komaj dohaja. 

Jošt

Sam sem trdil, da me je treba stalno čakati. Smrkelj tempo seveda. Tomaž pa je temu oporekal. Da sem imel prav, je pokazala brhka mladenka, ki je malo pod vrhom bentila. Daj, pojdi že malo hitreje. Sem zasopihan odvrnil, da bi, pa ne gre. In da me že prijatelj priganja. Pes, ki je očitno prepočasi prilezel do nje, je zgolj prijazno mahal z repom. 

Zahod

Na vrhu sva se pri koči ustavila za pogled na zardevanje zahodnega obzorja, potem pa hitela navzdol, da bi ujela še zadnje sledi svetlobe dneva. Čez zadnje korenine sva vseeno raje prižgala lučki. Da si kdo ne zvije gležnja ali doživi še kaj hujšega. Zadnji koraki in bila sva pri avtu. Le še nekaj minut oddaljena od odličnih pic in piva. Kdo se tega ne bi, v tako odlični družbi, veselil.

Pogled v daljave