Snežni greben

Zbudil sem se ob petih. Ne vem, zakaj. In potem razmišljal, da se mi res ne splača vstati, saj pred šesto nima smisla, da stopim na pot. Sem le preračunal, kako bo najbolj prav. S svetlobo in sončnim vzhodom. Ko sem nekaj minut čez šesto stopil po škripajočem snegu proti Zelenici, je luna že zašla, nekaj metrov pred menoj pa osvetljevala le lučka. 

V pričakovanju jutra

Pot je bila samotna, tudi ko sem se višje oziral nazaj, za menoj ni bilo videti žive duše. Snega za smuko je seveda premalo, glede na sledi so se nekateri čez s kamenjem posuto pobočje nad Ljubeljem vseeno spuščali s sanmi. Na vrhu plazu sem opazoval rojevanje prve svetlobe. Pri koči je še vedno svetila luč, vendar ven ni prišel nihče. 

Pozdrav očakom

Šel sem naprej, se vzpel do grebena, stopil še tistih nekaj korakov do vrha Triangla. Lučko sem ugasnil že med vzponom, postal minuto, dve, kar malo otožno gledal skoraj kopne plazove pod Begunjščico. Spustil sem se na drugo stran, po grebenu iz Starega Ljubelja je nekdo v preteklih dneh že prišel nasproti. 

Zardevanje

Tla so bila deloma zasnežena, deloma pomrznjena, palice so prišle prav, še bolj dodatna mera previdnosti. Prehod čez reber je bil na drugi strani zaradi snega kar siten, na srečo pa strmine ni prav veliko. Še en del, zavarovan z jeklenico, je bil pred menoj, gladka stena, na prepadnem grebenu je drselo, še dobro, da si se imel za kaj prijeti. 

Prehod čez reber

Nadaljevanje ni bilo tako zahtevno, a previdnost je bila na mestu, zanesljiv korak je zahteval svoj čas. Na obzorju je jutro najprej zardelo, potem je posvetil prvi sončni žarek. Še eno malo bolj izpostavljeno mesto, dve, zadnja prečka na strani sosedov, kjer me vedno straši prepadnost le nekaj metrov nižje. Tam se ti res ne sme zavrteti. 

Greben

Nadaljeval sem po mestoma travnatem, z gozdom poraščenem grebenu proti Povni peči. Kjer je ivje z drevja zasulo sledi predhodnika, sem škripaje gazil nekaj centimetrov snega. Na vrhu sem postal, sonce je sijalo, samota. Le trije gamsi so malo prej zabrlizgali, prestrašeni pred nenadnim vsiljivcem stekli čez pobočje pod menoj. 

Vzhod

Malo sem sedel na klop, razmišljal o tem in onem, smislu, obstoju, zadnje čase mi gredo skozi glavo vedno takšne misli. Mogoče je razlog starost, ko me nekakšen prastrah grabi za vrat, mogoče je zgolj takšen čas, ko se živo počasi poslavlja, in prihaja zima. Ne vem. Sem se pa spomnil misli Maura Corone, o sebi, svojem delu, s katerim ni nikoli zadovoljen. 

Prehojena pot

»… v ničemer zadovoljen, najbrž zato, ker ugotavljam, da je vse eno samo sranje in polomija. Toda pisanje mi pomaga preživeti, kar je dovoljšen razlog za to, da nekaj počnem. Kanček besed, ščepec kipcev, kozarček ali dva, od časa do časa sprehod, kdaj pa kdaj plezalni vzpon in prebijam se naprej v pričakovanju dne, ko bom tudi sam zlezel v jamo …« 

Dragulji

Kako presneto res. V nekaj stavkih zajeto to, na kar iščejo filozofi odgovor stoletja. Smisel življenja. Na zadnjem delu poti proti Staremu Ljubelju so mi naproti prišli posamezniki, še več se jih je vzpenjalo po mestoma ledeni ljubeljski cesti. Dan se je lepo začel, ko bi si lahko le obetal, da se bo tako tudi nadaljeval …

Povna peč