Srečanje na Starem Ljubelju

Tradicija je le tradicija. In če Lars že devetič organizira srečanje na Starem Ljubelju, sploh ni pomisliti, da se ga ne bi udeležil. Vprašanje je le bilo, kako. Vremenoslovci so namreč še sredi tedna napovedovali pol metra snega, vsaj severno, tudi v Karavankah. Pa se je potem višina iz dneva v dan bolj tajala, tik pred dogodkom je bil obet med pet in deset centimetri. Na koncu seveda še tega ni bilo. 

Bunker blizu poti

Vseeno pa sem se prav zaradi napovedi ostre zime in posledično kaosa na cestah prislinil Larsu, ki je, kot je sam večkrat pokimal, tako ali tako moral gor. Ko sva nekaj pred enajsto stopila s parkirišča na pot, seveda o snegu ni bilo ne duha ne sluha. Že na prvem ovinku sva srečala prijatelja, ju kmalu pustila zadaj in hitela navzgor. 

Pogled proti Rjavki

Ob klepetu sva se dvigala, kot bi mignil, sva bila na zadnjem ovinku. Pogled proti Košutici, čez vrh se je vlekel oblačen šal. Nekaj snežnega poprha se je pri sosedih odebelilo na približno pet centimetrov. Spustila sva se do stebra, ki označuje, da so do Celovca trije Myriametri. Čudna enota, sva debelo gledala, prvič sva slišala za takšno merjenje. 

Lars na "njegovem" vršičku

Z ovinka sva se skozi gozd vzpela na razgleden vršiček brez imena, prav dobro se je videlo proti Rjavki, višji vrhovi so prebadali oblake. Mimo komaj še stoječe lesene podrtije sva se spustila nazaj do ceste. Prijatelji so kapljali na kup, počakala sva jih, se potem z njimi vrnila na Stari Ljubelj. Še več jih je prihajalo iz slovenske strani, na koncu se nas je zbrala prav zavidljivo velika četica. 

Druženje pri koči

Lars je izvedel svoj program, v nahrbtnikih se je našlo marsikaj sladkega, takšna in drugačna pijača. Dobro mazivo za klepet o tem in onem. Po slikanju pri zvončku prijateljstva smo se še malo pogreli v koči, potem pa odšli navzdol proti Ljubelju. V zraku so se vrtinčile posamezne snežinke. Zima se je s tem le nakazala, prav zares pa v naše kraje še ni prišla.

Skupinska