Dan je nenavadno spremenljiva dobrina. Njegova dolžina se v naših koncih spreminja, od enega ekstrema do drugega. Zimski solsticij je takšna skrajnost, ko je dan najkrajši, noč pa prav razbohoteno najdaljša. Zato je smiselno vzeti s seboj, pa četudi na bližnji kucelj, kakšno čelko. Saj tudi če greš od doma še za dne, boš nazaj skoraj zagotovo prišel v temi. Še toliko bolj, če ne divjaš, temveč hodiš zložno.
 |
| Tivolski grad |
In sam se seveda nisem zagnal kot mladi bikec, prav razumsko počasi sem stopil izpred domačega praga proti Tivoliju. Preplet ulic, preskok čez Celovško cesto, nadaljevanje mimo Hale Tivoli in pod Cekinovim gradom. Malo za drugim gradom na moji poti, le streljaj oddaljenim Tivolskim, sem zavil v grmovje.  |
| Praznični december |
Nad potjo, nad enim od zaklonišč, sem brez uspeha iskal tisto, kar je bilo skrito dve leti nazaj. Našel sem le konec vrvice, ostanek pa je padel v globino. Se zgodi. V iskanje sem bil tako zatopljen, da še opazil nisem, da se je stemnilo. Ni kaj, takšne so naravne zakonitosti, je čas dneva in je čas noči. Stopil sem naprej ob robu gozda, pri Čadu zagrizel v breg.  |
| Rožnik |
Ura ni bila pozna, pa vendarle nisem srečal skoraj nikogar. Mimo cerkve sem se spustil do gostilne, pogledal pri Cankarju proti lučkam mesta. Potem pa šel naprej po cesti pod Šišenski hrib in seveda tudi nanj. Saj je bil na poti. Belo rdeča konstrukcija je res videti kot vesoljski krožnik nad gozdom. Spust na drugi strani je zaradi blatne poti zahteval nekaj previdnosti. Prav nič si nisem želel pristati na riti.  |
| Nad Šiško |
Na razpotju sem zavil po znani široki stezi, se spustil proti Stari cerkvi. Še pred njo, nad prvimi hišami, sem pogledal proti Šiški, slutil še vedno nekako domače hribe tam nekje, daleč, na obzorju. Nisem prav dolgo stal. Pa saj nisem imel kaj čakati. Svetloba mesta, hrup prometa, skozi noč sem jo mahnil naprej, proti domačemu pragu.
 |
| Umetnost za vsakogar |
Ni komentarjev:
Objavite komentar