Sobota popoldne. Spet se je vse, kar se je prej nekako počasi postavljalo, sesulo. V prah. Dobesedno. Ko so besede še vedno odzvanjale v zraku, sem končno sprevidel, da bo še najmanj škode, če grem. Premetavanje zemlje, uravnavanje, polaganje, vsaj malo me je pomirilo. Toliko, da sem začel razmišljati, kaj sedaj. Razne kombinacije, sem ali tja, tako ali drugače.
 |
| Ob Juhantovi poti |
Bolj ali manj mi je bilo jasno, da bom sam. Vseeno sem poskusil, poklical, saj beseda ni konj, kot pravi rek. In glej si ga no, glej, Borut je imel čas. Hitro sem zmetal vse potrebno skupaj, ga pobral in že sva parkirala pri kamnolomu. Nad nama je bila polna luna, pa vendarle ni dajala zadosti svečave. Prižgala sva lučki in se napotila navzgor.  |
| Jaslice |
Po Juhantovi seveda. Prava klasika. Pot je bila mestoma mastna, višje je bilo ob poti celo malo snežnega poprha, malo je drselo, a sva med klepetom to komaj opazila. Prav prijetno je bilo, govoriti o tem in onem, konec koncev videti, da lahko strela vseka prav v vsako drevo, brez izjeme. In ti je lažje, ko veš, da nisi sam, da bolj ali manj vsem kaj dogaja.  |
| Koča |
Na stalnem mestu, tam nekje sredi poti, pod večjim štorom, so bile znova jaslice. Z lučkami vred. Pisanimi, nežnimi, zvezda repatica nad njimi. Le Jezušček je seveda še manjkal. Stopala sva naprej, še zadnja strmina. Pri koči je bilo živahno, bila sva zadosti zgodnja, da so pijačo še stregli. Borut je izbral za oba in izbira je bila jasna. Stiegl. Ker je … dober.  |
| Lučke v dolini |
Pred kočo sva ob pogledu na lučke v dolini dodala še nekaj domačih arcnij, skupaj so lepo harmonično zaokrožile celoto. Pod cerkvijo sva šla do znamenja, kjer sva stopila na cesto, ni se nama dalo dričati po spolzki poti. Hodila sva vzporedno, še marsikaj je bilo vredno povedati. Luna je sijala, tam nekje zgoraj, ob cerkvi so utripale novoletne lučke pred kočo. Ja, ta Jakob je res nekaj posebnega.
 |
| Na zdravje! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar