Sem razmišljal, iskal, spraševal. Dobival košarice z vseh strani. Kaj se more, tudi takšni dnevi se včasih zgodijo. Ko sem že skoraj obupal in razmišljal, kam naj jo mahnem sam, sem se spomnil na okolico Iga in zamisel, da z Juretom tam obereva nekaj pred nedavnim objavljenih točk z vpisnimi listi. Sprva je tudi tu tehtnica nihala med greva na eni in imam nekaj z bratrancem na drugi strani.
 |
| Iška |
Pa je prva pretehtala, Jure je prisedel in že sva po obvoznici oddrvela na Rudnik, zavila proti Igu, nadaljevala vožnjo do Iške vasi, kjer sva pred gasilskim domom parkirala. Globoko sva zajela pozno popoldanski barjanski zrak, odšla po vasi, pričakovanja so bila kar velika. Običajno je lepo, če te točke peljejo od ene do druge zanimive lokacije.  |
| Malo pa že zebe ... |
Ker drugače je vse skupaj precej brez pravega pomena. In tudi tu je bilo, vsaj sprva, tako. Tudi druga točka pri kozolcu, ki ga večina psov izbere za sranje, vsekakor ni bila presežek. Je bil pa sprehod ob Iški bolj zanimiv. Še posebej pa brodenje čez reko, ki ni bila visoka, mrzla pa v tem letnem času še kako.  |
| Oblaki |
Ko si zakorakal v vodo, nisi imel občutka mraza. Ko si stopil iz nje, pa so stopala drevenela. Na srečo sem hitro našel pravo mesto, se vpisal in potem mi ni preostalo drugega, kot da se vrnem na pravo stran. Ob gozdu sva šla do svetega Mihaela, prav tam se začne pot na vršiček zanimivega imena Stražar. A ne danes, bi bilo preveč, počasi se je mračilo. Zato sva stopila le do oddajnika, visoko nad dolino.  |
| Jure med brskanjem |
Po nekaj minutah iskanja sva našla zanimivo skrito vpisno mesto, se razgledala, kar se je še videlo, vrnila do Mihaela. Na koncu vasi sva obiskala še sveti Križ, potem pa zaokrožila nazaj do avtomobila. Še dva, trije postanki na Igu, malo raziskovanja, kukanja okoli hiše Morostig, potem pa sva odpeljala domov. Presežek? Seveda ne. Bila pa sva zunaj, pa tudi druženje je bilo čisto fajn.
 |
| Križ in luna |
Ni komentarjev:
Objavite komentar